Res je tu nekoč teklo življenje; lepo, spokojno, a polno skrbi in radosti. Žuljave roke so od jutra do večera skrbele za preživetje: obračale ilovnato zemljo, skrbele za živino in za svoje preživetje. Ljudje so vstajali in legali s soncem, le pozimi so bili dnevi bolj lahkotni in večeri bolj sproščeni. Vmes so posegale oblasti, ki so s svojimi lovkami zmeraj neprijetno rezale v vaško idilo, in zmeraj so predvsem jemale in redko kaj dajale.
Tale zapis naj bo zahvala moji rojstni vasi, njenim prijaznim ljudem in njeni čarni naravi. Naj bo tudi opomin neprijazni preteklosti in spomin bodočim rodovom, ki se bodo morda še kdaj vračali, bogatili in znova naseljevali to edinstveno in neponovljivo vaško skupnost. Spomini na mrzle zime, ko so se ozke potke vile v globokem snegu od hiše do hiše in ko so se spomladi vrnili ptiči, naznanjali novo življenje ter klicali ljudi na polja, v gorice in na travnike naj ostanejo tu zapisani. In naj se ohranijo slike s koso pokošenimi travniki, plastiči in grumblami, pa požeto žito in križi na njivah. Naj ostanejo neponovljive podobe mlatilnice, ki je muvila po vasi in trosila v vreče vsakdanji kruh. In v jeseni zorane njive, ko je plug obračal težko zemljo in ga je vlekla vprežna, od napora penava živina in pripravljala njivo za ozimno žito naj ostanejo za spomin.
Moja zahvala velja gospe Barber Ireni (Balekovi strini), ki mi je radostno razkrila marsikaj, kar je v tem zapisu povedanega. Zahvala velja prav tako vsem, ki so tu omenjani kot viri podatkov, in še posebej mojemu prijatelju iz otroštva Pišteku (Petrovinomi), ki si je zmeraj želel prebrati takšen zapis in je tudi soavtor tega zapisa, a je bil žal zelo prezgodaj poklican na oni svet.
Tja bomo odšli nekoč vsi. Naj našim zanamcem ostane spomin na preteklost neke goričke vasi, ki izgublja svojo idilo, svojo edinstvenost in počasi ugaša.
Glažarska domačija (foto A. Ružič, 1967)
Še pred sto leti so k vasi spadali zaselki na južnem osojnem gozdnem območju, imenovanem Ferevno, kjer so stale tri kmetije. Tam je še ohranjen star sadovnjak, pa tudi površinsko so še vidni sledovi nekdanjih stavb. Po izgradnji Ferevne vaške gostilne (kmalu po 1. svetovni vojni) in po poroki Vilme, rojene Breskoč, s Kozic Viljemom, in ko so starejši prebivalci teh hiš pomrli ali se preselili v vas (nazadnje stara Ferevna botra), so te hiše opustele. Vsaj dve sta nosili po gospodarju priimek Breskoč (Breszkocz). Tretja, manjša hišica, je stala ob sedanji, novi zgradbi nekdanje valilnice za fazane, čez vaško cesto. Priimek Breskoč v Peskovcih več ni živ, na njega pa spominjajo lepi črni spomeniki iz dragega marmorja, ki so lepo razporejeni v vrsti v spodnjem delu peskovskega pokopališča.
Preberite več…