Nemir
Stojim na mostičku.
Je iz lesa, je star in razpada.
Sivi mah mu je vzel mladost.
Pod menoj poskakuje bistri potoček.
Nemirna voda teče in teče.
Prek kamenčkov poskakuje.
Meri čas, ki odteka.
Odbleski večernega sonca
mi rišejo temne slutnje.
Kot vešče na obrazu
poskakujejo v zloveščem plesu.
A bistra voda teče in teče.
Nekam daleč,
v blatno rjavo reko,
ki leno teče
in odnaša moje misli.
S seboj nosi mokra trupla.
Tudi moje pride na vrsto.