Peskovci

Peskovci

Avtor: Aleksander Ružič
 
Res je tu nekoč teklo življenje; lepo, spokojno, a polno skrbi in radosti. Žuljave roke so od jutra do večera skrbele za preživetje: obračale ilovnato zemljo, skrbele za živino in za svoje preživetje. Ljudje so vstajali in legali s soncem, le pozimi so bili dnevi bolj lahkotni in večeri bolj sproščeni. Vmes so posegale oblasti, ki so s svojimi lovkami zmeraj neprijetno rezale v vaško idilo, in zmeraj so predvsem jemale in redko kaj dajale.

Tale zapis naj bo zahvala moji rojstni vasi, njenim prijaznim ljudem in njeni čarni naravi. Naj bo tudi opomin neprijazni preteklosti in spomin bodočim rodovom, ki se bodo morda še kdaj vračali, bogatili in znova naseljevali to edinstveno in neponovljivo vaško skupnost. Spomini na mrzle zime, ko so se ozke potke vile v globokem snegu od hiše do hiše in ko so se spomladi vrnili ptiči, naznanjali novo življenje ter klicali ljudi na polja, v gorice in na travnike naj ostanejo tu zapisani. In naj se ohranijo slike s koso pokošenimi travniki, plastiči in grumblami, pa požeto žito in križi na njivah. Naj ostanejo neponovljive podobe mlatilnice, ki je muvila po vasi in trosila v vreče vsakdanji kruh. In v jeseni zorane njive, ko je plug obračal težko zemljo in ga je vlekla vprežna, od napora penava živina in pripravljala njivo za ozimno žito naj ostanejo za spomin.