»Je to moj konec? Se življenje konča tako,« so ji leteli skozi telo bliski trenutkov, ki se morajo zdaj zdaj zgoditi. Čeprav se je, posebej v zadnjih letih, ko je že prihajala v štirideseta, včasih, predvsem ko je bila na kakšnem pogrebu, in še najbolj, ko ji je kdo od umrlih bil bolj pri srcu, o tem sama vprašala in so se ji risale različne predstave o tem, kako bo umrla kot neozdravljivo bolna, ali ji bo morda spodrsnilo po lestvi, ko bo šla na podstrešje po moko za močnik …ali pa bo ponoči samo mirno zaspala. Kaj bo čutila? Česa se bo nazadnje zavedala? Ali bo svoje zaznave lahko še komu povedala? Kakšna sploh bo takrat?
Zgubljeni čas
Zdelo se ji je, da sta se ji očesni veki kratko zaprli, in to je bilo dovolj, da so se vse prestave, ki so ji ostale v spominu, zabrisale v nič. Skoraj jezna je postala nase, ker si je svoj konec predstavljala na tako nerealen način.
»Sedaj sem šele spoznala, kakšen bo moj konec, ne pa neke nejasne predstave o boleznih, nesrečah in podobno,« je vztrepetala, ko je znova odprla veke. Zapeljivo obilne prsi so ji rahlo vztrepetale, se potem hlipaje dvignile in se takoj hitro spustile kot da bi padle na tla.
Trzaj njenih prsi je v hipu vznemiril Štefana, njenega moža. Že skoraj utrujeno je držal nabito šibrovko v njene prsi, in ne da bi spregovoril, je tako razkoračeno stal že nekaj časa pred njo, a njen rahli gib mu je sedaj kri v razdražene možgane znova pognal z vso silo. Roka je puško trdneje poprijela in šele zadnji trenutek je uspel kazalec na petelinu toliko zadržati, da ta ni potegnil tistega odločilnega milimetra, ki bi v hipu vse končal in vse spremenil.
»Da, vse bi spremenil! Kaj bi mi potem ostalo? Kako bi se potem zgodba mojega življenja nadaljevala«, so mu neurejeni trenutki rezali v pregrete misli. Pred njim so se vrstile slike njegovih lovskih pajdašev, rahlo se muzajočih, s porogljivim nasmehom na ustih ali pa s privoščljivo resnostjo na obrazu, medtem ko bi drugi v strahu pred kakšno nesrečo, ki bi jih lahko prizadela zaradi nekontroliranega vedenja, ostali otrpli, ne da bi bilo z njih moč razbrati kakršno koli čustvo. Potem so pred njim vstale slike s takojšnjega partijskega sestanka, kjer bi njegovi tovariši razpravljali ure in ure v prazno, ne da bi si kdo upal o njegovem dejanju izreči kakšno bolj določno sodbo, kajti vsi so se zavedali, da njegove povezave segajo višje, tako čakajoč na sklic novega sestanka, ki bi se moral zgodil kmalu in na katerega bi potem prišel tudi nekdo iz komiteja in prinesel dokončno sodbo, s katero bi se vsi enoglasno strinjali in ji dodali ustrezajoče globoke misli.
»Skoraj bi pozabil na Štefana in Mojco! Izgubila bi mater, njuno ljubečo in skrbno osebo,« se je še razjezil nase, češ, kako je mogel v tej stiski spregledati svoja otroka.
»Toda kriva je! Še pravi čas je pobegnil skozi okno. S hlačami v rokah,« so se mu grozljivi trenutki vračali znova in znova kot film. »Če se mi ne bi zaskočila vrata na Ladi, bi si zdaj že v bolnišnici pobiral šibre iz posrane riti, ta umazanec pritepeni. Kmetijski pospeševalec! Je pa res pravi pospeševalec! Mi že pride pred cev, samo da še z njo opravim«, si je z grozečimi mislimi krepil že od nepredvidljivih dogodkov rahlo utrujene možgane, a ga je pred njim stoječa žena, povsem prilepljena na zid, znova postavila v sedanji čas. V njegovih očeh se je grozeči plamen znova zableščal, kar Gizi ni ušlo, in sedaj, ko je že mislila, da bo napetost malo popustila, se je znova razbohotila po vsem prostoru, z vso silo.
»Bo sprožil? Kaj čaka? Bo bolelo,« si je skušala priklicati prihajajoče trenutke. V prsih bi zevala globoka luknja, iz katere bi vrela kri, predpasnik, ki si ga je kupila na zadnjem sejmu, bi bil poškropljen s penasto krvjo, krvjo svoje uboge matere, ki leži priklenjena v svoji hiši na koncu vasi na svojo posteljo, in s krvjo svojega očeta, ki je moral zgodaj umreti, ker so ga strli v zaporu, ker pač ni hotel biti njihov ovaduh; njeno telo leži na tleh, ob zidu, z rahlo nagnjeno glavo vstran, oči pa zrejo v neznano, morda v odprta vrata prihodnjega sveta.
»Zakaj si mi storila to sramoto?«