Da je sunce tistoga vroučoga večejra tan ta za borovo gouščo začnilo doj iti, je ica tö malo začnila popiščavati. Nikome je nej bila vola prek dnejva v takšoj prpejki po sunci ojti; če je nej bilou fejst potrebno, ali pa če je trbelo senou obračati. Sakši se je rajši notri držo ali pa si je na dvorišči pod kakšin drejvon noge vö vtegno. Pa niti je nej kaj dosta opravil bilou, zato ka je redko štoj ešče živijno pouvo ali pa njive orao. In što bi sploj delo, če so zvekšega kuče ostale prazne ali so pa pri ništerni, pri šteri se je na večer ešče kakše okno svejtilo, zvekšega starci se pa ta svoje kratke stopaje dejvali.
Vendel, šteri je že tretje leto san v svojoj maloj kuči živo, je tüdi komaj čako, ka naj ta vročina malo popisti. Cejli den je nej drügo delo, kak ka je malo zajtrka mejo, pa za obed si je s turbice župo sküjo. Najbokše volej pa je bio, da si je sakši popoudnejvi na stouli podvoro krüj, pa klobas, štero si je v domačoj bouti sakši keden küjpo, ka njemi je do drüjgoga pondelka vö folgala, pa malo česneka pa lüka si je cuj prneso.
Biciklin
»Nikša djüžina ne bi bilja, če ne bi k toj dobrouti nej eden šör šou,« si je zadovolen zmodrüvo in si je kak po navadi odpro rosnati glaž, glij zdaj vö z zamanice prnešeni. Te si je pa odpro noužic, šteroga je sigdar pri sebi mejo, in najlepše opravilo dnejva se njemi je začnilo.
»Dobro, ka ešče tou bouto mamo v našoj maloj vejsi. Skoj bi pa žijvo. Šunke več nega, ka san svinje doj püjsto, zato ka živijni trbej dati sakši den, tou pa jaz več s svojin trdin hrbton pa bolejčimi nogami nemren spraviti. Dobro, ka je mejsec naokouli in mi je poštaš pa penzijo prneso. Že mi je pejnez prouti kraji šou. Samo nikši drouvni so mi ešče po žepki cingali. Par kokouši ešče man. Tej nemren zaklati, ka si včasi kakšo bilico rad na ogenj vržen. Če mi ne bi lisica tiste trij pijsane ta znosila, bi malo več živlenja pri iži bilou, tak pa …«
Tak si je Vendel na glas zgučavo malo nej sakši den. Nišče ga je nej meo čüti, ka so pri prvon pa drügon sousedi že sij ta spomrli.
»Mladi pa niti ne poglednejo več se, kak so se raztepli po svejti. Takše je živlenje. Dobro, ka ešče tou malo penzijo man. Vej san si jo pa tan pri tistoj vroučoj pejči v fabriki tüdi zaslüjžo! Ešče zdaj mi iskre vnoči v očaj skačejo od tistoga bejloga ognja.«
Zadnje kaple je vö z glaža nagno, se malo na naslonjati stolec vö vtegno, pa si je etak zgučo:
»Tak! Penzija je bilja. Gnes mi v krčmej nede trbelo cvajere šteti kak včera. Lačen san nej, večer je pa dugi. Sunce že doj kaple, menej pa že moj biciklin čaka. Pa Ilonka de se tüdi spitavala, zakoj me glij gnes ne bi bilou, da je penzija bijla. Ešče de si znala misliti, ka so mi jo vkraj zejli, ali san pa, Bog ne daj, peté vö vtegno.«
»Dverice na plouti odprejte pistin, ka mi je sledi pa nede trbelo odpejrati,« si je mislo, da je svoj stari biciklin na cesto potisno, in že je začno gnati ta gor po grabastoj cesti, ešče z rusoški časov napravlene.
»Doj de mi ležej šlo,« si je mislo, da je vujo se pa ta po cesti. »Ilonka si zdaj že misli, če priden. Lepou je oblikovita, pa špajsna tö. Zdaj so že eni ton. Zvekšega so somardje, vej pa nika čedno ne vejo praviti, zatok ka se včasi napijejo, če le majo sken plačati. Ilonka je dobra düjša. Dug njin gor napijše, zatou ka zna, ka do prlej ali sledi mogli plačati, ka nači piti več ne dobijo. Jaz san njej pa ešče nikdar nej dužen osto. Če mi sfalivavle, rajši ne naroučin.«
Vendel je ešče nej dobro biciklin k stejni naslono, že se je s krčmej čüjo Števanov glas:
»Moški, Vendel je tü. Nej je včera pravo, ka nan fröče vö plača?«
»Ja, Števan, pravo je,« je vesejlo potrdila Ilonka in pod lakejton prpelala Vendela k stouli.
»Tou san nej pravo, Števan, leke zatou, ka me je Ilonka tak lepou za rokav not sprevodila, fröče vö plačan. Gnes je bilja penzija.«