Njegove poti je povest o neustavljivem hrepenenju po svojem rojstnem kraju, kjer vsakokrat, ko Jože, človek na položaju v velikem mestu, vedno znova zadiha domače okolje in kot prerojen zaživi svoje mladostno življenje, kjer je bil nekoč zares srečen, a hkrati nemočno zre v razpadajoči in umirajoči svet, kjer so tekla njegova mlada leta.
 |
 |
 |
 |
Njegove poti
Vroče poletje se je kar nadaljevalo. Žejna zemlja je dvigovala svoje prošnje k nebu in prosila za rešilno roso kot prosi revna mati kruha za svojo lačno otročad. Tudi žejne bilke so se nenehno ozirale v nebo in upale na rešitev. Ko je sonce zopet enkrat naredilo svoj dolgi poletni lok po nebeško jasnem nebu in se je ob zatonu velike rdeče krogle v neznane svetove rešilna rosica začela plašno sedati nanje, so se njihova zelena pljuča oddahnila in rešilna svežina je dajala novo upanje. Čudežna so ta stvarstva: čeprav izsušena in razpokana, je zemlja vseeno lahko v teh hudih preizkušnjah ponudila iz svojih suhih nedrij toliko vlage, da je tudi v najhujših preizkušnjah njen rod lahko preživel.
Jožetu so take misli bile nove, čeprav je prav dobro poznal poletno vročino in je velikokrat opazoval razpokano zemljo: na zravnani zemlji so se naredili prav lepi liki neverjetnih, nekako arhaičnih oblik, njihove meje pa so bile razpokline, nastale zaradi suše. Spominjal se je, da je zmeraj v te raze hotel videti globoko kot se le da, čeprav ni vedel, kaj naj bi tam hotel videti.
»Morda sem pa hotel zvedeti, kako lahko bilka preživi v taki suši, in kaj ta presušena zemlja lahko sploh rastlini takrat ponudi.«
Spomnil se je, da se je o tem v visokih šolah že do potankosti seznanil, toda ti odgovori ga niso zadovoljevali; v svoji podzavesti mu je to vprašanje zamegljevala neka mističnost, ki je bila tem bolj prisotna, čimbolj mu je bila stvarnost blizu. Zavedal se je, da mu je v tem čarobnem trenutku, ko večerni hlad lega nanj in na njegovo domačo zemljo kot balzam s tisočerimi vonji, ki jih lahko opiše samo z eno besedo ali pa tudi s tisočimi izrazi ne, ta stvarnost zelo blizu, in čeprav nudi neizmerno zdravilo njegovi razrvani duši, postavlja nove skrbi.