Skozi bele platnene zavese, obrobljene s prav tako belimi čipkami, je prihajala sončna svetloba poznozimskega opoldneva in dopolnjevala veselo pričakovanje. Prozorne kapljice, v katerih je odsevala pisana mavrica sončno svetlobo, so sunkoma drsele po ledenih svečah, ki so visele z zasnežene strehe, na kateri se je topil sneg in se spuščale v kapnico. Toplo zimsko sonce je oznanjalo, da se zima poslavlja.
V majhni, snažni in urejeni sobi je vladalo napeto vzdušje. Porodničarka, ki so ji ljudje rekli ce jska babica, je imela že vse pripravljeno za porod. Skupaj z gospodinjo sta sedeli na klopi ob steni, pri majhni peči, ki je oddajala prijetno toploto. Na čisti, visoko postlani postelji je v beli, z majhnimi rožicami posejani spalni srajci ležalo mlado dekle in pričakovalo svojega prvorojenca. Bodoča mamica je bila prepričana, da bo fant, saj si ga je srčno želela in je nemalokrat v molitvi zanj prosila. Občasno je pogledovala proti tašči in porodničarki, ki sta jo vzpodbujali in ji dajali poguma.
V predsobo, od koder se je prišlo v kuhinjo, se je iz prednje sobe slišal prepir v tuji govorici. V njej so se glasno prepirali trije madžarski oficirji. Ženske so strahoma pogledovale proti vratom, od koder so prihajali znani glasovi in se spogledovale, saj do zdaj takega pogovora med njimi ni bilo slišati. Jenö je bil glavni in vsi, oficirja, ki sta spala skupaj z njim v prednji hiši in kjer je bilo tudi poveljstvo okoliša, in žandarji, ki so bili nastanjeni po vasi, so ga brezpogojno ubogali. Sicer jim ni bilo niti kakšne posebne sile, saj se v vasi in okolici ni prav nič zgodilo, le včasih je v vas prinesel novice s fronte kakšen vojak, sicer domačin, ki je prišel domov na dopust. Mnogo pa o tem ni smel govoriti, zato se je le bolj šušljalo in ljudje sploh niso mogli razločiti, koliko je v teh govoricah resnice. V nekaj hiš se je pa kljub temu naselila žalost, saj so vedno pogosteje prihajale novice ali osmrtnice, da je ta in ta padel za domovino.
Madžarski vojak na konju
Madžarski oficirji so bili v hiši nastanjeni že štiri leta. Hiša je morala za njih skrbeti. Že od začetka so se obnašali kot gospodarji, je pa hkrati hiša bila zato dokaj varna, saj vojni časi prinašajo nenehne negotovosti in preizkušnje. Največja skrb je bila predvsem hrana, ker je hiša morala pridelati za tri dodatna usta, čeprav je prišlo tudi kaj iz vojnega skladišča.
V malo hišo se je oglasilo rahlo trkanje in vrata v sobico so se počasi začela odpirati. Skozi je pogledala gospodarjeva glava in radovedno vprašala:
“Je že …?”
“Vstopi in zapri, da ne bo po nogah vleklo,” je odgovorila gospodinja. Že po odločnem odgovoru se je videlo, da ima pri hiši močno besedo.
“Še ni! Kaj se pa Vougri tako derejo?”
“Težki časi prihajajo. Pogovarjajo so se, ali naj bežijo, ker so Rusi že blizu. Težave povzroča Jenö. Ta se želi z Rusi boriti do konca in drugima dvema grozi, da ju bo ubil, če bosta bežala. Edini so si le v tem, da se jim ne smejo predati, ker so prepričani, da jih bodo ti postrelili kot pse.”
“Praviš, da Rusi gredo?! Kam se bomo le skrile? Že sem o njih veliko hudega slišala. Kalman, idi nazaj, da boš še kaj izvedel. Pa tudi mislim, da naši Jolanki sedaj prihaja čas,” je cejska babica odslovila gospodarja.
Gospodar je za sabo zaprl vrata, vendar se ni pridružil Madžarom v veliki sobi, temveč se je postavil na sredo sobe, da je tako lahko slišal Madžare, želel pa je tudi slišati, kako se bodo odvijali dogodki v mali sobi. Duša mu je bila napeta, kajti njegov sin, edinec, ki bo pravkar postal oče, je že osmi mesec na fronti. Misli mu je že kot neštetokrat prej znova zaposlil neznan strah, če ni morda prav zdaj obležal v snegu. Že se mu je izoblikovala prav jasna predstava o tem. Noč je svetla in granate nenehno letijo po zraku ter osvetljujejo zimsko nebo. Krogle švigajo in slišijo se glasovi groze smrti, ki jemlje življenja tisočerim. Vrhunec te njegove blodnje je takrat, ko se njegov sin zravna v zraku, se dvigne in pade na hrbet. Iz prsi mu teče topla kri in riše majhen potoček v belem snegu. Kot vedno, se mu je telo tudi sedaj streslo kot v najhujši mrzlici in le stežka je to bolno sliko potisnil nekam v notranjost zavesti, čeprav je dobro vedel, da se bo zopet pojavila kot mora. Taka predstava mu ni bila tuja, saj jo je tam daleč, nekje v Srbiji in Albaniji pred več kot dvajsetimi leti doživel sam in le čudež je bil, da se je srečno vrnil k svoji mladi ženi. V mislih si je zašepetal Bog pomagaj in obvaruj mojega Kalmana, ko se je iz sobe zaslišal otroški glas. Kmalu zatem so se odprla vrata male sobe in proti njemu je skočila njegova Kata:
“Kalman, fantek je,” je vsa prepotena z obema rokama tesno objela svojega moža okoli vratu. Ta se je nerodno stisnil k njej in nekaj trenutkov sta stala tako objeta, ko je Kata vzdihnila:
“Bog ve, kje je zdaj ….”
Stavka ni mogla dokončati, ker ji je mož z grobo dlanjo pokril usta in se ji zagledal v oči:
“Kata, ostane nama le upanje in le Boga lahko prosiva, naj nama ga pusti živeti.”
Nekaj časa sta stala tako objeta, in prvi se je zganil Kalman:
“Grem k Madžarom in jim povem novico. Tudi oni so že nekako del naše družine. Morda se več ne bodo prepirali; da ne bo prišlo še do kakšne nesreče,” je Kalman stopil proti vratom velike sobe.
Glasen prepir med Madžari je ponehal in zamenjalo ga je veselo razpoloženje. Iz prednje sobe so prihajali vedno glasnejši vzkliki veselja, kjer se je razločno slišalo tudi Kalmana, ki so mu madžarski gostje veselo vzklikali. Kalman, ki mu je tuja govorica tekla tekoče, jim je glasno pritrjeval in kmalu je v prednjo sobo romal prvi liter rdečega; tistega za mašin.
“Naj se zna, da sem postal dedek”, si je med potjo v klet polglasno govoril, v podzavesti pa so mu poskakovale slike njegovega Kalmana na fronti in madžarskih žandarjev. Po tretjem litru se je v prednji sobi začela pesem. Čardaš je sledil čardašu, vmes pa so ga prekinjali vedno bolj pijani vzkliki, namenjeni Kalmanu in njegovemu vnuku, ki bo sigurno postal vzoren madžarski oficir. Nenadoma je nastala tišina, nato pa je Jenö začel peti madžarsko himno. Kalman se je iz sobe s prazno steklenico neopazno izmuznil in se po stopnicah znova spustil v klet. Medtem, ko je Jenöjev bariton ponehal, je priromal nov liter vina, Kalman pa je odšel v kuhinjo, kjer sta že sedeli porodničarka, Kata in botra. Tudi one so na mizi imele liter rdečega.
“Bog naj blagoslovi malega Števana, Jolanki in vama pa naj prinese veliko kruha in vina,” je nazdravila botra. Ker ni na njene dobre želje nihče odgovoril, se ji je hitro posvetilo, kakšno napako je naredila in jo je poskušala popraviti rekoč:
“In da bi se vaš Kalman čimprej zdrav vrnil od vojakov,” je še njena želja izzvenela v prazno, kajti Katin in Kalmanov pogled se je ustavil na beležu prazne stene kot da bi ga prilepil. Trije na pol izpiti kozarci so ostali na mizi, čeravno so bili namenjeni, da nazdravijo veselemu dogodku. Moreča tišina je legla po vsem prostoru. Iz štedilnika se je slišal le občasen prasket ognja, iz velikega lonca, v katerem je Kata kuhala za svinji krompir in repo, je pa na vročo ploščo tu in tam kapnila umazana voda in se v prasketu razkadila. Prijeten domač vonj po repnjeku prav nič ni pripomogel k izboljšanju razpoloženja, kajti nad vsemi je ležala velika skrb. Naenkrat sta se botra in porodničarka dvignili in kot v eno rekli:
“No, pa zbogom!”