“Dober dan, dedek,” je glasno vzkliknil še skozi na pol zaprta vrata Jožek in potisnil potno glavo v zatohli prostor. V nos mu je udaril neprijetni vonj po postanem zraku človeka, ki se povečini zadržuje v postelji. Pogled mu je zaokrožil po krožnikih, posodah in steklenicah, ki so čakali na mizi in na kredenci in v katerih so bili ostanki postane hrane. Po tleh je ležalo nekaj umazanih kosov obleke in nogavic, v štedilniku pa je že ugašalo zadnje poleno, čeprav jih je nekaj razmetanih ležalo pod njim.
“Bog daj tudi tebi! Pridi bliže, da te malo pogladim po laseh in da te bližje pogledam,” je veselo odvrnil dedek in se stokajoče dvignil na postelji proti svojemu vnuku. Kosmati obraz se mu je ob nenadnem Jožekovem obisku razpotegnil v nepričakovano zadovoljstvo.
“Dedek, zakaj pa ne greš na sonce? Že nekaj dni tako lepo sije, pa sneg je že tudi pobralo. Si videl zvončke na vrtu za zidom? Jaz sem jih opazil s ceste. Mislil sem, da te najdem na trnacu na tvoji klopi. Če bi se malo bolj oblekel, bi …”
“Saj sem hotel,” ga je prekinil dedek, “pa me to pomlad noge tako močno bolijo. Sploh si jih ne morem ogreti. Niti v postelji ne. Vrzi te cunje na tla, pa sedi!”
Jožek in njegov dedek
Jožek je pogledal malo naokoli: vsepovsod velik nered. Že je hotel o tem nekaj povedati, pa mu je neznana sila nedorečeno misel zaustavila v grlu. Dedekove hlače je vrgel na posteljo, brisačo pa obesil na žebelj, ki je bil zabit v steno. Tam je že visel dedekov predpasnik. Nikakor se ni mogel otresti vprašanja, zakaj dedeka ni vsaj opozoril na velik nered in zapuščenost njegovega samotnega bivališča.
“Kaj mi je zaustavilo besedo,” je tiho zamomljal.
Palec in kazalec sta se še dotikala žeblja v steni, ko mu je kot da bi po njem skozi telo priletela elektrika, šinilo vroče in strašno spoznanje.
Krivda!
To so bili trpeči trenutki. V delčku sekunde so se v podzavesti odigrali prizori: zapuščena dedekova hiša, v kateri živi sam že nekaj let, oče in mati, ki se pehata v službi, njihova urejena hiša v dolini oni kraj hriba, domača bleščeča kuhinja, opremljena z novim pohištvom in raznimi gospodinjskimi aparati, dnevna soba, kjer se hodi le s platnenimi copati … Tukaj pa drugi svet!
Kako to, da tega že prej ni opazil? Je bil premlad, nezrel? S svojim življenjem je bil vedno zadovoljen. V varnem starševskem zavetju se je počutil srečnega; pravzaprav kakšnega drugega čustva ni poznal. Lani, za deseti rojstni dan, je dobil računalnik. V resnici je v glavnem dobil vse, kar so njegovi sošolci imeli. Nikdar ni zahteval veliko. Nekako je čutil, da niti tega od staršev ne more zahtevati in da do tega nima pravice. Iz pogovora med mamo in očetom je podzavestno slutil, da denar težko zaslužita in da garata v službi, pa še po njej, in da je njuno garanje namenjeno prav njemu, njunemu edinemu otroku. Slike so švigale z astronomsko hitrostjo. Pravzaprav je bilo vse v redu … Le nekje v njegovi notranjosti se je sedaj pojavil neznan občutek: kot da bi morda iz nečesa bil, kot da bi nekaj izžareval, vendar si ga ni bilo mogoče predstavljati v nobeni obliki. Ali je to občutek krivde?
Prsti so končali z obešanjem brisače na žebelj in roka mu je začela padati k telesu, ko se je oglasil dedek:
“Malo je razmetano. Že včeraj sem mislil malo pospraviti in pomiti krožnike, pa se mi ni dalo. Saj bi lahko, ker še zmeraj lahko hodim. Toda komu naj pospravljam? Sebi? Drva si prinesem, malo stopim ven, pa nazaj v posteljo. Ti, ki me največkrat prideš pogledat, si že navajen, poštar pa tudi. Le kadar slutim, da pride Trezika, tvoja mama, malo pospravim, ker me zmeraj okara, da ne smem biti tako zanemarjen. Ko mi prinese oprano perilo in obleko, mi zmeraj naroči, da se moram pogosteje preoblačiti, ker da ima pralni stroj in da naj ji ne delam sramote, ker mi s tvojim očetom vse potrebno pripravita.”
Jožek ga pravzaprav ni slišal, kajti sedaj ga je grizlo nekaj drugega: kako je dedek slutil, kaj se je zgodilo v njem? Hitro je hotel potisniti svoje misli v kot in vprašal dedeka:
“Dedek, kaj si danes delal?”
“Pravzaprav nič. Kot vsak dan. Poslušal sem radio in malo bral ta neumni časopis. Po zajtrku sem bral Sveto pismo, vendar se mi je kmalu zadremalo. Veš, ponoči nekako nisem mogel spati, pa mi je menda kakšna ura spanja manjkala. Toda to te ni nikoli zanimalo, zato …”
“Zanima me! Dedek, preberi mi, kaj si bral!”
Ni se zavedel, da je nenadoma pred njim vstala slika njegove pobarvane razredničarke. Čeprav je bil odličen učenec in ga je zmeraj hvalila staršem, tako da sta starša s ponosom hodila na roditeljske sestanke in uživala, ko so ju z zavistjo opazovali starši njegovih sošolcev, je pravzaprav ni nikoli maral. Večkrat jo je opazoval, kako je s svojim razpetim plaščem širila prostor na hodniku in vsake toliko časa vrgla bolno bele lase nazaj. Zmeraj se mu je zdelo, kako uživa v svoji moči nad okolico. Predvsem pa ga je begal njen zlaganoprijazni nasmeh. Tega ni bilo mogoče spregledati …
Toda zakaj je vstala sedaj ta slika? Seveda! Dedek ga bo obranil pred njeno podobo. To je bilo tisto! V trenutku mu je bilo vse jasno. V šoli so govorili o vsem drugem, samo o tem ne. V podzavesti je slutil, da je ta oseba podoba tega, kar dedek ni. Nit ljubezni, ki je do zdaj ni poznal, se je razpotegnila med njim in dedekom kot električna žica, ki pretaka energijo od droga do droga. Zato je povedal, naj mu dedek prebere iz Svetega pisma!