Občina Gornji Petrovci je tako kot vse občine na Goričkem značilna po tem, da je število prebivalstva v 20. stoletju nenehno upadalo. Ta trend se začel že po štetju prebivalstva leta 1900. Po prvi svetovni vojni je število prebivalstva upadalo počasneje, po štetju leta 1931 pa je upadanje bilo zmeraj močnejše. Tako se je na sedanjem ozemlju Občine Gornji Petrovci v zadnjih sto letih število prebivalstva zmanjšalo s 5714 v letu 1900 na 2217 v letu 2002, kar je 3497 ali 61,2 % manj. Vsako leto se je tako število prebivalcev povprečno zmanjšalo za 35 ljudi. Navedeni statistični podatki uvrščajo občino Gornji Petrovci v kategorijo hitrega zmanjševanja števila prebivalstva in je ena izmed demografsko najbolj ogroženih občin v državi. Vzrokov za tako stanje je več in so večplastni.
Stara šolska zgradba v Šulincih
Leta 1919 so Prekmurje priključili h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem so se popolnoma spremenili gospodarski in vsi drugi vitalni tokovi. Kljub navdušenju večine prebivalstva na severovzhodnem Goričkem nad dejstvom, da so se znebili »tisočletne vogrske nadutosti« in se s tem priključili matici, s katero niso kljub naravnim, jezikovnim in političnim oviram nikdar izgubili stika, so se pojavili povsem praktični in za gospodarstvo skoraj nepremostljivi problemi. Nova državna uprava je bila v začetku zelo nebogljena. Največjo težavo je povzročala zelo slaba preskrba in kmalu se je pojavila velika revščina. Najbolj je primanjkovalo je moke, sladkorja, tobaka in petroleja. Vzpostavitev nove oblasti je poskušala ovirati tudi iredenta, ki jo je vodil v Gornjih Petrovcih rojeni Šandor Mikola, svetovno priznani doktor matematičnih znanosti in nekaj časa tudi direktor evangeličanske gimnazije v Budimpešti.
Nova državna meja, ki so jo določili s trianonsko pogodbo, je z »ogrsko matico«. prekinila večstoletne gospodarske, kulturne in povsem praktične tokove. Na prvem mestu je bila to vsekakor ukinitev železniške povezave Zalalövó – Murska Sobota, zgrajene leta 1907. Razmejitvena črta je to prometno žilo pretrgala med Hodošem in Dávidházom in Hodoš je postal sedaj končna postaja. S tem je železnica Murska Sobota – Hodoš bila vse do povezave Murske Sobote z Ormožem nekakšno slepo črevo. Gravitacijski tokovi so se obrnili v nasprotno smer, vendar se Murska Sobota, ki je bila tedaj le majhna blatna panonska vas, brez večjih vitalnih možnosti za trgovino, obrt ali storitve, ni mogla primerjati z mnogo bolj razvitimi madžarskimi kraji Öriszentpéter, Pankász in Körmend. V te in druge kraje so Goričanci prodajali les, deske, sadje, živino, vino in žganje. Tja so hodili po zdravnika in k Petru, kot so po domače rekli Öreszenpétru, celo k zobozdravniku. Tam so kupili kakšen boljši kos platna ali druga oblačila, tam so naročali pohištvo in se tja šli fotografirat. Po tej železnici so odhajali tudi na sezonska dela, največ »na repo«, od tam pa so v pozni jeseni pripeljali nekaj vreč pšenice, kar je največkrat predstavljalo njihov celoletni zaslužek.
Prekinjene so bile mnoge druge vezi. Večinoma evangeličansko prebivalstvo je vse do tolerančnega edikta hodilo na romanja v artikulirana kraja Surd (Šurd) in Nemescsó. Prijateljske in mnoge sorodstvene vezi so bile z novo mejo prekinjene in onemogočene, saj sta obe državi zaradi znanih političnih zamer mejo močno zaprli. Uredili so pravico dvolastništva, vendar se je obdelovanje zemlje, ki je bilo z marsičem ovirano od obeh držav, hitro opuščalo.