Tou se je zgoudilo v tisti časaj, da smo ešče v našoj okroglijni z njive pa od štale živeli, nej pa z boutoški koulic, kak je tou v gnešnjoj, modernoj doubi. Žejtev je bilja plačilo za sakšoga kmeta, in nej njemi je bilou z rožicami prek zijme poslano, če njemi je na pšenico ali žitno sejadev kakša kaštiga prišla. Ali se je kakši betek po njivi razpaso, ali je grda zijma bilja, pa je pouv slabo vö prišo, ešče üjše navoule je pa divji vijer znau napraviti, da je zlato valovje do téjla doj vdaro, kak da bi kakši norci cejlo noč z valejkami po njivi lejtali. Če je v takšon časi ešče zrnje nej dozorilo, je nej trbelo dugo čakati, ka sta slak pa perje pouv prerasla; in te je žejtev ena sama muka bilja, prpouvalo pa se je tüdi malo.
Vražja žetev
Najvekša kaštiga je pa za kmeta toča bilja. Kakšoga vroučoga popoudneva so žmetni oblaki na ednok vö z Babjoga kouta prleteli kak husarje. Te se je vrejlo sunce za nje skrilo, nejbo pa so začnile rezati žrjave spotrejte črte. Praskalo pa bobnjalo je kak na fronti. Narod se je v iže potegno, živina pa pod strejo. Ešče psi so se skrili v najbole skrite koté pa tan drgetali kak šibe na vodej. Ženske so pri stouli molile pa prosile Boga, naj je obvarje vsake kaštige, gazda je pa v takšon časi najprlej na srejdo dvorišča sekiro lüču, te pa na kloupi na trnaci sedo pa vüjpo, ka njin ne tresne v ižo ali pa njin toča letine vküp ne vdari.
Tisto leto je sunce že eno par kednov prpejkalo pa žarelo od gojdne do večejra kak v pekli. Števan je z veseljon znao po obejdi stopiti tan ta za ižo, ge sta z njegovo Trejzo mela posejano velko tablo pšenice. Da je prek potegno ladeni piš in je njegova pšenica, štera je sakši den bole žuta gračüvala, tak lepou vzvalovila, ka njemi je srce od radosti zaigralo, si je znao zgučati:
»Tuo je moje morje!«
Če glij je nej nikdar pravoga morja vido, je v svoje zadovolstvo ešče ednok oči prek svojga zlatoga morja se pa ta vrgo, te pa friško okouli voglov v zamanico zavino, naj ga ne bi Trejza vidla, pa si je s čepa eden kriglin ladnoga klitona natočo.
Eden popoudne, da je že Števan meo kosou sklepano in grable na kosišče za žetev pripravleno, je malo glij pod orejon zadrejmo, da se je s praga zdrla na njega Trejza:
»Števan, z Babjoga kouta se takši črni oblaki vö tiskjo, ti pa samo smrdiš kak konj pod ten drejvon.«
Števan je gor skočo kak da bi bijo na peraj. Stoupo je okoli vogla in zagledno bejle pa sive oblake, šteri so se sigdar bole vö tiskali. Na ednok se je sunce skrilo in že se je čüjla globoka grmlenca. Vijer je nejbo prekril z oblaki. Kusta toča je začnila ružiti po streji in skakati po dvorišči kak da bi štoj s košare bilice sipavo. Za tistin se je ešče sipo dež kak da bi se oblak vtrgno in dvorišče je bilo v kratkon ijpi cejlo v vodej.
Nej je tou dogo trpelo. Proti večejri se je razvedrilo kak da bi se pred ten nika nej godilo, le spotrejto veje pa zmlačeno listje je ležalo se posedik po srtejli, in šanci so se z vodov na ednouk napunili. Da je sunce tan nizko v Babjon koti skrivoma kak da bi je bilou sran tej kaštige, štero sta toča pa vijer napravila, vö pokuknilo, je Trejza s skuznatimi očami pravila:
»Boug moj, zakaj si nan pa tou kaštigo poslo. Števan, ti trdi konj, vej pa idi poglednit, kak je z našov pšenicov!«
»Nejden nikan,« je kak da bi se s ken srdo, ostro nazaj povedo Števan.
»Če pa tij nejdeš, te iden jaz!«
Zasüknila se je na petaj in se napotila za vogle, proti njivi. Začnila je glejdati pa po njivi naokouli ojti, in se bole je na pamet jemala, ka njin je pšenico zvekšega toča se ta vdarila.
»Bog moj, naša zlata pšenica je se fundana. Ka mo pa zdaj,« si je z rokami roubec na glavi popravlala. »Tüj pa ton ešče samo kakše betvo gor stoji, drügo je pa se vničeno,« se je nadale žalostijla v svojoj nesreči. Te pa jo je na ednok čemer zgrabo, pa je na glas skrijčala:
»Tuo, ka je pa ostalo, pa naj vrag vzeme!«
A vrag ne bi bijo vrag, če ne bi tou čüjo. Nej njemi je trbelo drvakrat praviti, zatou je včasi po tiston, kak je Trejza z njive odišla, pšenico, ka je je ešče od toče ostalo, zaistino k sebi zeo.
Trejza je domou prišla pa v žalosti svojemi Števani doj pravila, kakšo škodo njima je toča napravila:
»Tak san bilja žalostna pa čemerna, da san najno njivo zaglednila, ka san si zgučala, naj ešče tou, ka je ostalo, vrag zeme!«
Števan je seeno ščeo videti, kak je na njivi, zatou je tüdi on okouli vogla stoupo.
»Rejsan je se vrag zeo. Niti eno betvo več gor ne stoji. Noura baba, ešče je tou, ka je ostalo, se vragej ta dala,« si je zgučo pa se friško prouti domi napelo.
»Trejza, od iže te stiran, če tou, ka si vragej ta dala, nazaj ne spraviš. Če si njeme znala ta poniditi, te ga zdaj znaj nazaj sprositi,« je s čemerami, štere je pri Števani ešče nikdar nej vidla, začno Števan na svojo ženo krijčati.
Trno se je prestrašila in znouva odletejla na njivo. Malo je brodila, te pa začnila po meji se pa ta ojti pa se nevolivati:
»Aj, zakoj san vraga zvala. V cerkvi nan gospoud sigdar znajo praviti, ka je vraga nej dobro k sebi spravlati. Ka mo pa zdaj, ka mo pa zdaj!«
Tüdi zdaj je vrag Trejzo čüjo pa jo je etak sküšavo:
»Ja san že dugo na eton svejti, pa trufi, kelko san star. Če mi boš tou znala povedati, te ti škodo povrnen.«
Trejza je vrageče reči najprlej dobro puslüjšala, te pa friško, tak ka se je v straji niti nej vüjpala nazaj zgledniti, domov odletejla. Celi večer je brodila pa čakala, ka se Števan v krpe zavlače. Da je začno frkati kak repnjek na šparati, je stoupila v špajzo in se je z mejdon se not namazala. S krbüle je na srteo obrnoula goseče perje in se v njen skobacala, tak ka je več za spoznati nej bilja. Glij je mejsec ton z Vogrskoga začno vö iti, da je stoupila na svojo njivo. Vrgla na se je na štiri pa začnila gor pa doj po njivi koracati. Nej je trbelo dugo, ka jo je na pamet zeo vrag. En čas je prikazen glejdo, ali je nej mogo spoznati, ka bi tou moglo biti. Malo ga je začnilo že straj biti, pa si je prle, kak bi ge indrik začno nevoule delati, zguočo:
»Že san stou in eno leto star, pa san ešče takšoga strašila nej vido. Ešče de me od toga stvoura nazadnje straj!«
Drügo je Trejzi nej trbelo. Od veselja je gor skoučila, pa se postavila pred vraga:
»Tak, vrag! Pravo si, ka če ti poven, kelko si star, mi pšenico, štero si mi vzeo, nazaj povrneš. Star si stou in eno leto. Tak ka znaš! Če ne boš svoje rejči držo, te naj vrag zeme,« je s čemerami zabrüjsila Trejza vrage.
Vrag se je prikazni, štera je bilja sčista Trejzi slična, zaistino zbojo, in kak da bi migno, je škodo povrno.
Trejza je kak ftič zletejla domou, v kot vrgla pernate cote in se friško k svojemi Števani pod blazino potegnila. Ka se je te dale godijlo, niti vrag gnes den ne vej. Samo tou se zna, ka po sakšen slabon zna tüdi dobro prijti.