Valovim
Meč vrtim nad ognjem zlatim,
zvezde blede s svoda klatim.
Iskre ostre sujem na poljano,
gledam luno, bledo obsijano.
Noč je svetla, vidim polje.
Mi svetlobo riše – naj je bolje.
A temina se upira v meni,
v zarjaveli duši leni.
Boj se bije, dolga kopja suče,
čas nastavlja mi življenja ključe.
Dvigam se in padam v globino,
v neskončno valovim sivino.