Spomin
Meglica se vleče preko spomina,.
nemo je polje, prazna belina.
Usahnil je vonj in dim se ne suče.
Plesal stoletja je zgoraj v oblakih.
Izgubil je smisel za dobro in ključe,
težje od vŕtov nebeških je vsakih.
Kam je izginil, kam je poniknil?
Ga vzela je sapa tistih poletij,
ko sreča v nedrih je prvih zavetij
zasukala dim v telesu napetem?
Ga vzela je zima izkušenj globokih
in vrata odprla v telesu razgretem,
ko pesem zapela v njenih je bokih?
Tákrat poželi so polja bogata,
takrat je pesem donela v tišino.
Takrat je veter odganjal praznino,
od takrat zaprta spomina so vrata.