Pot
Se vije v neznano,
počasi, ubrano.
Ni ji ne konca ne kraja,
ni ji mar kazati raja.
Kje vprašati moram?
Morda podati se h goram,
kjer dviga se stena visoko?
Morda podati se k reki,
ki reže v strugo globoko
in vprašati v pražnji obleki
za rajsko podobo Sibile,
njene miline in čare iz svile?
Videl bom njeno podobo:
v oraklju zaprta, v meglo zavita,
ogrnjena v belo svetlobo.
V transu vrti se in zvija
kot ura življenja navita
mi vatle podobe odvija.
Odvite podobe so temno žareče;
kratke so sanje, težke, moreče.
Zaprl bom orakelj, pozabil Sibilo,
ker rekla mi ni o lepoti.
Je more napletla mi v skledo obilo,
a nič ni dejala o čaru, ki pride.
Da ne bi razglabljal o zmoti,
naj z misli mi čimprej odide.