Njegove poti
(Prenesite v .pdf obliki ali berite naprej. Prijetno branje.)
1
Avto se je voljno odzival na šoferjeve ukaze. Kmalu po odcepu na levo, ki pomeni za vsakega, ki je od tam doma, začetek poti k svojemu ognjišču, so kolesa začela grabiti razpokan asfalt navkreber in šoferju naznanjala, da se približuje svojemu cilju.
Zadnji kilometri, ki jih je Jože moral prevoziti do svojega nekdanjega doma, ga niso nikdar pustili ravnodušnega. Vseh sto in več kilometrov, ki jih je že prevozil, in tako je bilo vsakokrat ob tej priliki, so ga nekako puščali ravnodušnega, čeprav se je moral peljati skozi mesta, po širokih cestah in skozi predore, cestninske postaje in mimo neštetih semaforjev. Rutinsko je vse to obvladoval, ne da bi se v njem zganilo neko čustvo, po tem odcepu pa se je zmeraj vse premaknilo. Noga je popustila na stopalki za plin, ne da bi ji kdo zares ukazal in oči so začele opazovati vsako podrobnost, ki se je zarisovala pred njimi levo in desno. Podobe so hitele mimo in obujale spomine, ki so vstajali kot zaporedne slike nepovezanih dogodkov. Nevede so iskale spremembe, ki so se zgodile od zadnje vožnje, spomin jih je pa beležil in poskušal razlagati. Čeprav pravzaprav v teh krajih ni nikogar poznal, saj so od njegovega doma bili še kar daleč, so mu bili tako znani, da so se mu zdeli domači.
Zadnje kilometre je vozil zmeraj počasneje, a vožnja je postajala vedno bolj napeta. Vsa čustva so vstala iz mrtvila in najraje bi ustavil na vsake toliko časa; toda pred njim je bil važnejši cilj: priti čim prej na domače dvorišče. Z ženo, ki se je včasih pripeljala z njim in mu je prav na tem delu poti najbolj vneto pripovedovala mestne štorije o ljudeh, ki so ju obdajali v službi ali v stolpnici, kjer sta pravzaprav bila doma, se je ponavadi skregal, saj je prav tukaj motila njegov nemir in mu jemala prav to, po čemer je nekje globoko hrepenel od takrat, ko je domače kraje znova in znova zapuščal. Sedaj je bil sam in misli so se lahko povsem prepustile spominom.
Pravkar je odletela mimo rumena obcestna tabla in avto je povsem upočasnil: kmalu bo zavil na makadamsko pot in nekaj ovinkov bo treba še prevoziti, pa se bo ustavil na domačem dvorišču. Smerni kazalec je nestrpno utripal, kajti nasproti so prihajali avtomobili in treba jih je bilo počakati. Avto je zavil na levo in se leno vlekel naprej. Grmovje, ki se je zadnja leta nebrzdano razraščalo ob cesti na desni, ni skoraj nikdar dopustilo, da bi se cesta dobro posušila. V njegovih otroških letih je tukaj tekla glavna cesta in po njej so vozile kravje in konjske vprege. Tudi oni so imele krave. Leno so vlekle voz in se nenehno ustavljale ob jarku, da bi izkoristile vsako priložnost osmukniti kak šop trave.
»Včasih Šeka na levi, včasih pa Cifra na desni; takrat, na prazni cesti, brez vsakršnega prometa, desno pravilo še ni imelo nobenega pomena.«
Jože ni točno vedel, ali se je te izvirne misli samo spomnil, ali pa je to tudi povedal. Občutek vznemirljive topline je premagal vsakršno zavoro in sedaj je telo zaznalo popoln nemir.
»Kaj me vleče?«
Vedel je: to vprašanje ga bo znova in znova zaposlovalo. Najbrž ne bo niti opazil, kako se je znova pripeljal domov, dokler se ne bo pozdravil z ženo na vhodnih vratih, ko se bo pojutrišnjem vračal.
»Domov ali nazaj v mesto? Kje sem jaz pravzaprav doma?«
Misli so mu za hipec zletele nazaj v mesto. Videl je ženo, ki je iz pralnega stroja pravkar pobrala perilo in se pripravlja na likanje njegovih srajc, ta mlajši fant v svoji sobi sedi za goro knjig in se pripravlja na izpit, hčerka pa v bližnji trgovini govori strankam izvolite prosim dober dan ali bi še kaj prosim hvala lepa na svidenje.
»Pa kaj! Služba je služba. Sicer pa, fant moj, tudi jaz sem v študentu presedel mnogo noči za goro knjig.«
Sedaj se je prestrašil, saj je slišal svoj glas.
»Zdaj pa vem, da sem glasno govoril. Ali je to starost? Ali je to morda popolna svoboda?«
Zopet vprašanja!
»Kdaj bom sploh imel čas odgovoriti nanje?«
Vprašanja so ga tako zaposlila, da je avto obstal. Noga je namreč samodejno stopila na zavoro, kajti neko čutilo, ki ga sploh ni kontroliral, ji je naročilo, da mora avto ustaviti, saj bo treba zaviti z nekdanje glavne ceste na levo, po domači cesti po ogradu navzgor, na domače dvorišče. Telo je to čutilo ubogalo brez napake in avto je zavil na s travo poraščeno cesto, na kateri sta se vlekla rumena blatna traka, ki sta pričala o tem, da so po teh kolesnicah švedrale nekoč krave in da so se v prah ali blato zarezovala kolesa kravjega voza.
»Odvisno od tega, če je bilo vreme mokro ali suho; toda takrat kolesnice niso bile tako zaraščene.«
Samo nasmehnil se je, saj se je sedaj popolnoma jasno zavedal, da je glasno govoril.
»Ali sem morda tem bolj svoboden, čim bliže domu sem?«
V podzavesti je pravzaprav že dolgo vedel, a si ni nikdar hotel zares priznati:
»Doma si povsod in nikjer. Tvoj dom je nekje vmes!«
Jezno je odgnal vsiljive misli in se prepustil očem, da so beležile mimo hiteče slike na svoj filmski trak.
»Pred nedavnim je moralo kar precej deževati, kajti šaš v jarku je blatno poležan. Tu smo otroci imeli mline. Kako lepo so lopute škropile vodo! Glej, kako grdo je nekdo posekal leskov grm. Moram ga obrezati, da ne bo kot kakšen invalid. Pozdravljen, moj hrast! Ti si večen! Zmeraj si isti. Zopet si me prijazno sprejel. Od malih nog si mi dajal senco in zeleno streho. K tebi sem se zatekal v varstvo in se igral na drveh.«
Pred njim je vstala slika iz otroštva. Pod hrastom je bila nekakšna drvarnica. Tam so žagali in cepili drva ter jih zlagali v okroglo oslico. Včasih so v skladovnico zložili metrska drva.
»Ali pa za celulozo, da je potem lahko oče lažje odplačal davek.«
Spomin se je ustavil pri očetu:
»Kako je oče znal razcepiti metrski hlod,« je pomislil, toda očetova slika, z obveznim modrim predpasnikom, zavezanim na trikotnik, črnim mastnim klobukom in karirasto flanelasto srajco je hitro izginila, kajti avto je zavozil vštric hrasta in zdelo se mu je, da ga je stari štor, ki so ga od nekdaj uporabljali kot tnalo, pozdravil. Opazil je sekiro, ki je, zasekana vanj, čakala na gospodarja, da mu pripravi skalje in drva za domače ognjišče.
»Tudi sekira me je zvesto čakala. Nihče se je ni dotaknil. Tukaj, doma, je čas večen.«
Zmotila ga je hrastova soha, ki je pravkar šla mimo avtomobila in na kateri so nekoč visela vhodna vrata na dvorišče in sta na to sedaj spominjali le zarjaveli kljuki, na katerih so nekoč visela, in prišleku z zadovoljstvom naznanila, da je doma.
Avto se je ustavil pri češnji sredi dvorišča kot naučen in njegov glas je ugasnil. Jože se je pretegnil in odprl vrata avtomobila. V nos mu je udaril večerni poletni zrak; tako domač, da bi najbrž znal pokazati na koledarju, kateri datum je danes. Temu se je pravzaprav zmeraj čudil: celo po vonju se lahko določi čas, le poznati ga je treba. Pogled mu je švignil naokrog in dovolj mu je bil le hip, da je lahko z zadovoljstvom ugotovil:
»Vse je na svojem mestu!«
Odprl je predal na desni in iz njega vzel hišni ključ. Potem je izstopil in se še enkrat pretegnil:
»No, pa sem spet doma!«
Toda skozi misli je švignila senca dvoma:«
»Ali sem res tukaj doma?«
2
Vroče poletje se je kar nadaljevalo. Žejna zemlja je dvigovala svoje prošnje k nebu in prosila za rešilno roso kot prosi revna mati kruha za svojo lačno otročad. Tudi žejne bilke so se nenehno ozirale v nebo in upale na rešitev. Ko je sonce zopet enkrat naredilo svoj dolgi poletni lok po nebeško jasnem nebu in se je ob zatonu velike rdeče krogle v neznane svetove rešilna rosica začela plašno sedati nanje, so se njihova zelena pljuča oddahnila in rešilna svežina je dajala novo upanje. Čudežna so ta stvarstva: čeprav izsušena in razpokana, je zemlja vseeno lahko v teh hudih preizkušnjah ponudila iz svojih suhih nedrij toliko vlage, da je tudi v najhujših preizkušnjah njen rod lahko preživel.
Jožetu so take misli bile nove, čeprav je prav dobro poznal poletno vročino in je velikokrat opazoval razpokano zemljo: na zravnani zemlji so se naredili prav lepi liki neverjetnih, nekako arhaičnih oblik, njihove meje pa so bile razpokline, nastale zaradi suše. Spominjal se je, da je zmeraj v te raze hotel videti globoko kot se le da, čeprav ni vedel, kaj naj bi tam hotel videti.
»Morda sem pa hotel zvedeti, kako lahko bilka preživi v taki suši, in kaj ta presušena zemlja lahko sploh rastlini takrat ponudi.«
Spomnil se je, da se je o tem v visokih šolah že do potankosti seznanil, toda ti odgovori ga niso zadovoljevali; v svoji podzavesti mu je to vprašanje zamegljevala neka mističnost, ki je bila tem bolj prisotna, čimbolj mu je bila stvarnost blizu. Zavedal se je, da mu je v tem čarobnem trenutku, ko večerni hlad lega nanj in na njegovo domačo zemljo kot balzam s tisočerimi vonji, ki jih lahko opiše samo z eno besedo ali pa tudi s tisočimi izrazi ne, ta stvarnost zelo blizu, in čeprav nudi neizmerno zdravilo njegovi razrvani duši, postavlja nove skrbi.
»Tisti, ki tega ne pozna, mu lahko razlagaš v nedogled in ne bo razumel, tisti, ki pa to nosi v srcu, pa mu je dovolj le z malim prstom pokazati.«
Pogledal je proti tlom in začudeno opazil iztegnjen mezinec, ki ga je roka nehote usmerila proti dolgi hrastovi senci, ki jo je mogočni korenjak raztegnil čez rjavo rumen travnik, na katerem bi sedaj, po pokošeni otavi, morala rasti rumena divja deteljica in drugo poletno travinje in bi ob večerni rosi čebelice srkale moči za svoje neutrudno delo naslednjega dne; in tako do konca. To, glede konca, je sicer že velikokrat načel, pa je nenehno odlagal. Pojavilo se mu je zmeraj v takem hipu, ko je čarobnost trenutka bila premočna, da bi ga tako težko razmišljanje zmotilo v njegovem užitku. Tudi sedaj se je zadovoljil s tem odgovorom, vzporedni izgovor pa je bil še močnejši: še je dovolj časa, in s tem je bil tudi sedaj za silo zadovoljen.
Hrastova senca se je medtem že zopet podaljšala. Bose noge, nevajene trde trave in kamenčkov, ki so se pomešale med rumenkast sipki prah kolovoza, so drsele proti njivi, na kateri je skoraj vsako leto rasla koruza; enkrat v njenem spodnjem, drugič v zgornjem delu. Noge so za seboj puščale široko črto in odtise stopal. Gledal je v tla in se sproti oziral nazaj kot umetnik, ki se ne more nagledati uspele poteze.
»Vsaj Kari jo obdeluje, da ne zarašča.«
Pomislil je, kako hvaležen mu je, da jo res obdeluje in si na njej kaj pridela. Blizu doma mu je in zemlja je dobra.
»Ta njiva nas je pravzaprav preživela.«
Videl je pisano njivo, nad katero se je mati sklanjala tako rekoč vsak dan. Skrbno je negovala gredice zelja, paradižnika, paprike, krompirja … Njene razpokane blatne roke so vsaki dan z nje prinašale različne pridelke, ki so potem v dišečih oblikah romali na kuhinjsko mizo.
»Jaz pa sem ob poletnih večerih v kositrni vedri za zalivanje prinašal vodo.«
Konec zelene meje je naznanil, da je njihove njive tukaj konec.
»Mati jo je kosila s srpom in travo devala na kupe, jaz pa sem jo nosil na travnjak.«
Spomnil se je, kako je potem mati travnjak zavezala in si ga oprtala na rame. Doma jo je s hlevskega praga opazoval, kako je tovor prevrgla v jasli in zadovoljno opazovala lačno živino, kako pospravlja nabrano travo.
»To delo najbrž ni nikdar občutila kot trpljenje: živina je bila odvisna od njenega dela, mi pa od njenega mleka.«
Zdelo se mu je, da je od nekod nekaj zadišalo:
»Kot da bi zadišalo po mlečnem močniku. To nam je mama za večerjo največkrat skuhala.«
Više od meje je bila Gaborova njiva.
»Tudi oni imajo letos tukaj koruzo, nad njo pa krompir.«
Gaborova koruza je bila manjša od njihove.
»Ne naša! To koruzo si je pridelal vendar Kari!«
Spomnil se je starega Gabora. Umrl je lani. Njegova Sidika še živi.
»Seveda je njena koruza slaba.«
Ostala je sama. Edini sin se je, iščoč si boljši kruh, izgubil v tujini in Sidika nenehno upa, da se bo vrnil. Ljudje vedo povedati, da je že zdavnaj mrtev, a ji nihče tega ne upa povedati.
Oveneli koruzni listi so nenadoma zanihali in izza zelene koruznih stebel se je prikazala v črno oblečena ženska. Telo mu je otrdelo, kajti nikakor ni bil pripravljen, da bi koga v tej samoti srečal. Čas, ki je še pred tem trenutkom miroval kot kamniti steber, se je nenadoma spremenil v gibanje, tako da mu je srh preletel vse telo, noge pa se več niso hotele premakniti.
Črna postava je stopila na pot. Najprej je obstala kot otrdela, potem pa je dvignila pogled proti visoki Jožekovi postavi in hitro rekla:
»Malo sem se vas ustrašila, gospod! Nesem krompir in kumarice, da mi bo za večerjo.«
Tudi Jožek se je hitro zbral in pogled se mu je ustavil na ženskinem predpasniku, ki ga je spretno držala z roko in v njem je res bil krompir.
»Dober večer. Nisem mislil, da bom koga srečal. Mladi krompir je dober; tako lepo zapečen.«
Pogled mu je nehote potoval po že zelo zbledeli obleki s črnega glota. Mastne lise je obarval prah in tudi odparan žep predpasnika je bil prav tako ves umazan od zemlje. Od protina skrivenčeni in od zemlje umazani prsti so stiskali predpasnik in črnomodre vene na roki so kljub rjavi zagoreli koži govorile o izžetosti tega bitja. Pogled se mu je nato ustavil na bosih nogah. Skrivenčeni prsti so vzbujali občutek nelagodja, črni kljukasti nohti pa so bili zapičeni v cestni prah.
»Ne poznam vas,« je rekel in se ji zagledal v obraz.
Drobne sivo modre oči so silile izza zaprašenih trepalnic in postalo ga strah:
»V teh očeh ni življenja,« je pomislil in ženskin naguban obraz mu je povzročil v grlu neznano bolečino. Sivi lasje so neurejeno padali izza nazaj zavezane zbledelo črne rute in skozi preperelo platno na temenu gledali na plan.
»Jaz sem Gaborova Sidika. Kdo pa ste vi, gospod?«
»Vi ste to, strina! Nisem vsa spoznal; čeprav ste se mi zdeli nekam znani,” se je še zlagal. “Jaz pa sem Jožek. Gorenji Jožek.«
»A, vi ste! Glej, kje sva se srečala. Že te mnogo let nisem videla. Kakšen gospod si zrasel. Ah, Bog moj! Tudi tvoji so tako hitro umrli. Za očetom mi je zelo žal, saj nam je zmeraj kaj pomagal pri hiši. Komaj čakam, da pride moj Štefan!«
Hitro se je obrnila in kmalu izginila za ovinkom. Jožek je še v začetku razumel nekaj besed, za ovinkom pa je njeno mrmranje utihnilo. Nehote se je obrnil proti rdečemu nebu, kjer je sonce pravkar ugašalo. Na pokrajino je legala večerna rosa in spuščal se je mrak. Neurejene misli so postajale zmeraj bolj otožne, a ni si mogel razložiti, zakaj so se mu ujele v tako malodušje. Naenkrat je začutil, da je neizmerno utrujen in noge so začele drseti proti domu. Za njimi so ostajali odtisi bosih nog. Večerni mrak jih je čarobno brisal, kajti prihajala je gluha, samotna noč.
3
Zvonik na pokopališču je odbil trejo uro in sonce je še zmeraj pripekalo na vso moč. Neznana sila ga je pognala izza ogla domače drvarnice na vaško pešpot in ga obenem neutrudno spraševala:
»Kaj te je pognalo na pot, Jože? V kuhinji si se komaj dobro obrnil in skočil iz gosposke obleke, pa si se že odpravil ven?«
»Da, res je! Zdaj bi še moral v svoji pisarni prekladati papirje. Toda kdo pa še to more v petek popoldne? Kaj me je pognalo? Tega pa ne vem povedati! Pravzaprav me ni nič pognalo, ker sem v nenehnem pogonu. Ali sem na begu? Pred kom? Pred samim seboj?«
Jožetu se je zazdelo, da se začne sam sebi smiliti. Naglica v mestu, samota na vasi. Sam v svoji stari rojstni hiši. Ves teden si je dopovedoval, kako bo v petek, lepo v miru, v senci svojega hrasta, odpočil svojo razbrazdano dušo. Sedaj, ko mu je vse to na voljo, zopet beži.
Zatohle misli je odsunil nekam v ozadje, kajti treba se je bilo odločiti. Kam?
»Proti spodnjemu delu vasi. Tam pa že res dolgo nisem bil,« se je razveselil.
Poletni sandali so šumeli po ogoreli in ponekod shojeni suhi travi in zdelo se mu je, da je sedaj srečen. Koraki so pobirali vaško pešpot, a naenkrat je noga stopila na strohnelo desko, ki je nekoč služila kot brv. Nekdo jo je tam postavil čez majhen jarek, čeprav je bil tako ozek, da deske tam sploh ne bi bilo treba.
»Zmeraj je bil suh, ta jarek. Toda na tej deski sva se s Pištekom velikokrat igrala. Bil je dober kot kruh, ta fant, a v življenju ni imel sreče. Ženske najbrž ni nikdar skusil. Le garanje doma. In pijača. Hitro ga je pobrala.«
Ob tej misli mu je pogled nehote ušel proti slemenu, na pokopališče, od koder so kot nemi nadzorniki gledali proti vasi številni kamniti nagrobniki in leseni križi.
»In sredi pokopališča je mrliška vežica z zvonikom. V njej se počiva na tem svetu nazadnje. Tam je nazadnje ležal tudi Pištek! Blizu moje mame je zakopan,« so mu misli nehote prehitevale. Hotel je zaviti tja in se z njimi malo pogovoriti, a ga je pot kot na povodcu pripeljala naenkrat na vaško cesto. Pod njo je stari Viktor z lesenimi vilami obračal za ponjavo veliko tanko plast že posušene otave. Že obrnjena krma je bila nasršena, vmes pa se je po prazni črti premikal Viktor, na katerega je čakal poležani del otave, da bo tudi on dobil nasršeno podobo. Orodje se je premikalo počasi in opazovalcu naznanjalo, da se je tudi Viktorjevo telo že izčrpalo in komaj čaka na svojo zadnjo pot.
»Že dolgo ga nisem videl. Kaj pa žene Viktorja, da še kaj dela? Vdovstva se je že navadil. S svojo francosko pokojnino bi zlahka nahranil sebe in psa, ne da se muči še s tisto kravo,« si je mrmral Jože; kot da ga je idilični prizor predramil.
Redko posejane stare hiše, katerim je odpadel omet in so žalostno kazale golo trstiko in tramove svojega cimpra, so počasi lezle mimo njega. Nekaterim se je že udrla streha. Gospodarska poslopja so govorila, da je tu nekoč obstajalo življenje. Poševno obešena, na pol odprta vrata svinjakov in hlevov so delovala nekako zastrašujoče. Brajde pred njimi so bile le še poševno viseči drogovi, med katere je skozi neobrezano trto sililo grmovje, robidje in koprive. Zvrstilo se je tudi nekaj na pol dozidanih novih hiš in nekaj jih je ošabno razkazovalo tudi lepo obarvane fasadne omete.
»Pri teh se vidi, da so v Avstriji in Nemčiji.«
Korak mu je naenkrat zavil na levo, navkreber.
»Po tej poti pa že dolgo nisem šel! Po njej sva z očetom vozila gnoj na njivo. Šeka in Lisa sta tovor vlekli kot tanka. Aha, Giza še živi?«
Na desni, ob še dokaj trdno stoječi hiši in velikih gospodarskih poslopjih se mu je prikazal odgovor, kajti na klopi, pred vodnjakom, je sedela stara Giza. V debele cunje zavite noge je držala prekrižane, na črnem predpasniku pa so ji počivale roke. Glavo ji je pokrivala bela vzorčasta ruta, globoko poveznjena naprej, in nemo zrla na cesto. Že je hotel stopiti na dvorišče, ko se je proti njemu besno pognal črno beli pes in divje lajal. Telo mu je preletel srh, toda pes se je nenadoma dvignil in navpično obstal, kajti zadržala ga je veriga, s katero je bil privezan k vodnjaku. Jože je pospešil korak, kajti zdelo se mu je, da se pes lahko tudi strga. A strah je počasi pojenjal in misli so znova beležile mimo bežečo okolico. Sandali so dvigali prašno cesto, ko je telo nenadoma trznilo in podaljšalo korak, kajti malo je manjkalo, da ni stopil v gnojnico, ki se je cedila čez cesto.
»Ta gnojnica teče čez cesto, odkar pomnim. Torej imajo Gaborovi še krave? Najbrž jih ne bodo dolgo, kajti Micka in Kalman sta že tudi čez šestdeset!«
Ko je bil že mimo Gaborovega hleva, mu je v nos udaril znani vonj:
»Tako diši po hlevu! Tudi iz našega je prihajal takšen vonj!«
Razmišljanje je prerezala bela senca, ki je švignila čez cesto in izginila za hlevom. Ni mogel verjeti, toda prepričan je bil, da je čez cesto skočila belolasa deklica. Stopil je korak naprej in ob zidu je zagledal dolgolasi ozki obraz še ne deset let stare deklice. Njeno telesce se je naslanjalo na zid in modre oči so brezizrazno gledale v prišleka. Kratko krilce je slabo pokrivalo bose in od prašnih srag umazane noge. Lepi, a umazani lasje so lepo padali po telesu in deloma zakrivali majhnega medvedka, ki so ga k trebuščku stiskale drobne roke.
Jože se v nastalem položaju ni takoj znašel. Ali se je v tej vasi v zadnjih letih sploh kdo rodil? Čigava je ta deklica? Kaj naj naredi, da je ne bo prestrašil in mu ne pobegne?
Počepnil je in jo nekaj časa gledal, potem pa prijazno poklical:
»Pridi, deklica!«
Že se je zbal, da je naredil napako, toda deklica se mu je brez obotavljanja približala. Njen obrazek je bil prav tako zelo umazan. Izpod oči sta tekla dva svetlejša jarka, iz česar je sklepal, da se je pred kratkim jokala. Izpod nosa se ji je še cedilo. Iz žepa je potegnil papirnati robček in ji ga ponudil, toda deklica ga je le gledala. Opogumil se je in ji hotel nos obrisati sam. Čeprav je mislil, da se bo deklica zbala, se to ni zgodilo. Mirno jo je očistil in hvaležne oči so mu vlile novega upanja:
»Kako pa ti je ime?«
»Maja,« je zapiskal droben glasek.
»Kje pa si doma?«
Drobna rokica, ki je držala medvedka, ki je bil prav tako v klavrnem stanju in mu je manjkalo eno oko, je pokazala proti sosednji hiši. Tedaj pa se je od tam zaslišal vreščeč pijani glas:
»Maja! Kje se zopet potepaš? Takoj domov! Boš ti že svoje dobila!«
Deklica je najprej obstala kot pribita, potem so pa drobne nogice hitro oddrobile preko ograda in bela postavica je izginila za hišnim oglom.
Jože je presunjen obstal. Duša mu je bila prazna in zdelo se mu je, da se bo jokal.
»Deklica je torej od Vinešnjih! Renatina je!«
Spomnil se je, da je Renata delala nekaj časa v gostilni v sosednji vasi.
»Najbrž jo je tam staknila.«
Renata ni bila poročena. Karči, njegov sošolec, pri katerega hiši se je rad ustavil, ko je prišel domov, mu je o njej pripovedoval. Zdaj živi z nekim prišlekom. Ni nikjer v službi. Nekaj pridela na majhni kmetiji in živi predvsem od Renatine plače, ki dela kot čistilka v bližnjem mestu, na otroka pa pazi stara Aranka, njena babica, ki je ves dan pijana.
Turobne misli so se prikazovale kot zaporedne slike, ko se je od Vinešnjih zaslišalo najprej nekaj grdih kletvic, potem pa še otroški jok.
»Tepe jo! Kaj naj naredim?«
Jože je stal sredi prašne ceste kot kamen. Otroški jok mu je rezal dušo. Z roko si je šel preko čela in po vratu, kjer tipal, kako mu kri udarja v glavo.
Čez nekaj časa je jok pojenjal in napetost v njem je začela popuščati. Ko si je misli nekako uredil, se mu je vzdramil tudi korak in ga ponesel proti domu.
4
Izza domače drvarnice je pot vodila najprej na vaško pešpot, ta pa je potem zavila na levo čez brv, postavljeno prek jarka, ki je imel vodo le spomladi ob odjugi ali ob velikih nalivih. Jože se je previdno naslonil na njeno ograjo, ki je pravzaprav bila le borov drog, pritrjen na dva akacijevega kola, zabita v zemljo in je bila že tako vegasta, da več ni predstavljala neke varnosti, temveč je s svojo prisotnostjo kljubovala času in oznanjala, da so se je nekoč oprijemali lupači koruze ali bučnega semena ali pa tisti, ki so šli pozimi s kolin od sosedov ali sorodnikov; vsi zaspani in dodobra majavi od popite šmarnice ali klitona.
Jože se je je oprijel iz navade, tako kot so vsi delali, kajti plitvi jarek pod brvjo ni predstavljal za človeka nobene prepreke. Ljudje so brv postavili predvsem zato, da so čez njo lažje spravili samokolnico, naloženo s svežo travo, namenjeno za polaganje živini. Toda oprijem se mu je zdel nekam tuj, kajti ograja je bila sedaj hrapava in izprana; spomnil se je, da je bila nekoč svetla in od mnogih prijemov umazanih rok mastna in se je motno lesketa. Sedaj te roke mirno počivajo nad vasjo in čez brv gre le še redko kdo.
Neshojena pot čez brv je zavila na desno, navkreber. Stari topol, ki se je med grmovjem in drevesi ob jarku najbolj razrasel., je v useku metal prijetno poletno popoldansko senco. Sandali so lahkotno šušteli med že precej posušenim travinjem, oči pa so mu opisovale spomine na otroštvo. Pogled se mu je ustavil na debelem korenu, ki je nekoč rasel iz velikega hrasta. Jože se ni spominjal, kdaj so ta hrast posekali in je sedaj nanj spominjal le kot velika okrogla miza velik panj. Koren je rasel čez jarek, tako da je v njem predstavljal naravni jez in je čez njega ob dežju tekla hudourna voda. Jože in njegovi otroški prijatelji so se velikokrat prepirali, kdo bo svoj mlinček postavil prav na tem mestu, kjer je voda preskakovala koren v lepem slapu, saj je na njem bil zagotovljen popoln uspeh. Tudi slabše izrezljan mlinček se je na njem najhitreje vrtel in je biserne kapljice vode škropil najvišje ter jih v lepih čarobnih lokih metal v zrak, ko pa se je v zraku njihova energija iztrošila, so padale v vodo in se v njej izgubljale, tako da jih je vodni tok odnesel v neznano. Ure so znali opazovati to gibanje, premočeni in blatni, a ponosni na svoje stvaritve.
Jože si je zaželel, da bi tudi sedaj po jarku tekla voda. Najbrž bi ob jarku počepnil in opazoval, kako se preriva skozi vejevje in preskakuje kamenčke; in kako neprestano teče, za njo pa rine nova in nova. Kakor življenje. A zdaj je struga suha. Kakor življenje!? Čigavo življenje? Njegovo ali življenje v njegovi vasi?
»Pa še malo proti našim goricam pogledam, in morda še v gozd«,« si je rekel, da bi prekinil mučne misli.
Pot ga je vodila po rahlo se vzpenjajoči poti proti slemenu. Ponekod, tam kjer se njive že precej časa ni dotaknila gospodarjeva roka, so vrati zarasle z visoko travo in robidovjem. Prehod so mu omogočale le sledi traktorjev, ki so morali čez to goščo k svojim njivam. Vse se mu je zdelo tako divje, da mu hoja ni nudila nobenega zadovoljstva. Kje so pokošene vrati, na katerih so v poletnih večerih ležali kot mladeniči in gledali v zvezde, iščoč tam nekaj, ne da bi vedeli kaj?
»Sedaj bi moral zaviti na levo. Kje je tista široka meja, po kateri smo hodili v gorice˝, se je spraševal. ˝Traktorji so jo razorali,« je hitro spoznal, ko je pogledal naokoli in se je pred njim razprostrla velika grobo obdelana plošča njive.
»Zdaj najbrž ves Tiloš obdelujejo Bregajnski. Potomci pomrlih lastnikov teh njiv, sedaj živečih po mestih, jim zemljo rade volje dajo v obdelavo in korist. Samo da jim zemlja tako zelo ne zarašča. Oni so še edini pravi kmetje v vasi. Kako dolgo bodo še vzdržali,« se je spraševal in se ozrl naokrog. Ugotovil je, da stoji sredi oranice, točno tam, kjer je nekoč vodila široka meja v njihove gorice.
»Glej, glej, kako je to čudno! Hodim po poti, ki je ni!«
Šele sedaj je opazil, da je po tej grobo razbrazdani zemlji zelo težko hoditi. Njiva je bila kmalu za njim in dalje je pot vodila ob gozdnem robu lepe bukove šume proti goricam. Kmalu je stal ob njihovem spodnjem robu. Pogled mu je v hipu zaobjel vso površino in mešani občutki krivde in vznemirjanja so mu pognali na oči solze. Iz robidovja in razkošno razraščenega trnja, okrašenega z lepimi cvetovi divjih vrtnic, so rasle mlade breze, na vinograd so pa spominjali le še bolj redki, v vse smeri nagnjeni sivi akacijevi koli, na katere je nekoč bila privezana trta. Tu in tam je poleg trsov, ki so kazali divjo obliko in so njihove že dolgo neobrezane šibe lezle po tleh, je iz visoke trave še gledal kakšen mladi bor. Stopil je naprej. Splašene ptice, ki so gnezdile v tem ptičjem raju, so vrešče odletele.
»Šmarnica ima že velike grozde. In tudi jurka jih ima. Jagode so bolj redke, a grozde pa vseeno ima. Ta vztraja, čeprav je prepuščena samemu sebi in končnemu izumrtju,« je ugotavljal Jože. »Zakaj pa mi nismo bili tako vztrajni in smo vse skupaj pustili izumrtju,« se je togotno vprašal. Tedaj se mu je zazdelo, da je v sosednjih goricah zagledal človeško postavo.
»Najbrž je stari Časar!«
Tudi Časarove gorice niso bile v mnogo boljšem stanju kot njihove. Se je pa poznalo, da jih je lani še nekdo urejal. Pogled mu je začel iskati po njih in kmalu je ugotovil, da se na zgornjem koncu sklanja k tlom ostarela moška postava.
»To je stari Časar! Stopil bom k njemu!«
Bele gole noge, ki so bile obute le v poletne sandale, so odrivale trnje in resasto travo in Jože je kmalu zagledal sloko telo starega Časarja, ki se je sklanjal k tlom. Iz napol odparanega žepa mu je gledala bela vrv in Jože je hitro ugotovil, da z njo h kolom privezuje trto. Ni ga opazil. Nenadoma pa se je hitro vzravnal in začel silno kašljati. V Jožeta so se grozeče zazrle rdeče zabuhle oči, ki so ob kašljanju vidno izstopile, medtem ko se mu je vijoličasto lice, razpotegnjeno v grozno spako, silno treslo. Čez čas je napad kašlja minil in Jože, ki se je tako prestrašil, da bi skoraj zbežal, se je počasi zbral, stari Časar pa je izpljunil kroglasto slino in obraz mu je ponovno dobival človeško podobo.
»Ta kašelj mi ne da nikjer miru,« je prišleka kar tako, morda kot v opravičilo, ogovoril Časar. ˝Kdo ste, da vas ne poznam?˝
»Lajči, kaj me več ne poznate? Gorenji Jože sem!«
»Ne bi se mogel spomniti, če mi ne bi povedal. A še kaj prideš domov? Tvoji so že tudi pomrli, naj jim Bog da večni pokoj.«
»Vi pa vežete?«
»Nekaj moram delati. Pa malo šmarnice nama da Bog vsako jesen. Da sva s staro bolj močna. A, sirota je že tretje leto v postelji. Negujem jo kot otroka. In tako nama leta počasi minevajo. Samo da jaz ne bi prej…«
Misli ni mogel dokončati, kajti znova ga je zgrabil silni kašelj. Prijel se je za kol in bolni kašelj je zastrašujoče odmeval v bližnjem gozdu. Jože se je počasi oddaljil in kmalu je bil že globoko v gozdu. Prijetno dišeče vonjave gozdne vlage in hladu so ga kmalu pomirile. Začutil je vznemirljivi vonj borove smole in zadišalo mu je po svežih gobah. Ustavil še je šele globoko v gozdu in usta so zašepetala:
»Ali sem se tu, sredi gozda, morda hotel skriti pred resnico?«
Dobro znani občutek krivde mu je ponovno priplaval na površje, ko mu je telo pretreslo vreščanje srake, ki je vzletela z vrha visokega bora, kjer je bilo skrito gnezdo, v katerem je spomladi vzgojila nov rod. Pogledal je navzgor, skozi krošnje dreves v nebo, kjer je beli oblak počasi plaval čez svetlo modrino, in nato v krošnjo vitkega bora. Toda bor se je začel sukati okoli oblakov in hitro je ugotovil, da zgublja ravnotežje, zato se je tesno oprijel stebla, nekaj časa zmedeno iskal ravnotežje, potem se pa napotil proti domu.
5
Ko je že pred poldnevom, da bi se izognil popoldanski prometni gneči in ga v pisarni tako in tako ne bo nihče pogrešal, kot si je dejal, zapustil kup papirjev in sedel naravnost v avto, je stroj začel grabiti kilometre, misli pa so mu slikale podobe njegove domačije tam daleč, kjer je povsem drugi svet in spokojen diha pod težo preteklosti, ne da bi se menil za dneve, ki odhajajo, kajti tam je dan podoben dnevu in se zdi, kot da tam čas stoji.
»In sedaj, ko mu je preteklost ubila dušo in telo, se več ne more postaviti na noge!«
Nenehno iste misli so se neprestano obračale in nizale dogodke preteklosti, ko mu je domača cesta, ki vodi do njihovega kolovoza in je že pred časom dobila ozki asfaltni trak, prekinila njihov tok. Oči so začele božati mimo hiteče grme in travnike, ko mu je naenkrat noga z vso močjo pritisnila na zavoro, tako da so gume zacvilile in top udarec, ki se je zaslišal s prednje strani, ga je pognal iz avtomobila. Za avtom je zagledal povoženega mačka. Rumenorjave in črne lise so se mu svetile kot žamet, iz sploščene glave pa mu je tekla kri in risala vijuge na prašnem asfaltu. Grozljivi prizor ga je popolnoma omrtvičil. Hotel je stopiti bliže, a ga noge niso ubogale. Želel je stegniti roke proti še pravkar živemu bitju, a ga tudi roke niso ubogale. Opazil je, da mu telo trepeta in silna tesnoba mu je začela valoviti po vsem telesu.
»Zbrati se bo treba,« mu je šlo skozi misli, a občutek krivde je v njem skokovito naraščal in se na koncu spremenil v jezo.
»Tudi za njegovo smrt ste krivi,« so ga začeli obtoževati nejasni obrazi, ki so poskakovali pred njim kot zlovešča bitja in kazali tope brezčutne izraze.
Ko ga je korak ubogal, je stopil do mrtvega mačka, ga prijel za zadnje noge in položil na bankino. Toplota, ki jo je oddajalo pravkar ugaslo življenje, ga je tako omehčala, da je komaj sedel za volan in nato kot zasanjan počasi odpeljal na domače dvorišče. Niti opazil ni, da se sploh ni razgledal naokrog kot po navadi, temveč je odklenil vhodna vrata in iz kredence vzel svoj kozarec ter na dvorišču pognal studenčno kljuko. Osvežujoča voda ga je znova postavila na noge. Odklenil je klet in se peš, z lopato na rami, napotil proti nesrečnemu dogodku. Ob cesti, pod grmom, je skopal jamo in ko je stopil na cesto, je pred seboj zagledal postavo. Stari Števan, njihov sosed, se je vračal iz gozda, kajti iz plastične vrečke so mo gledali jurčki.
»Ah, ti si, Jože! Boš mačka zakopal? Pa ja! Da ne bo smrdelo! Jolankin je bil, ta pisani!«
Jože je stal kot gol in nekaj časa gledal za drsajočim starcem, nato pa odnesel mačka s ceste in ga zakopal. Telo mu je polnilo silno nelagodje, a se je zavedal, da mora delo čim prej končati in se tako znebiti bremena.
Še se je ozrl na svežo zemljo pod grmom, ko mu je misli znova zaposlil stari Števan:
»Kako preprosto je zanj življenje. Ko se konča, je konec, pa pika! Da ne bo smrdelo, je rekel!«
Doma se je preoblekel, spil še en kozarec vode, nato pa začel hoditi po dvorišču. Ni vedel, kaj hoče videti ali pogledati, toda znane podobe domačije so ga počasi le pomirjale.
Naenkrat se je odločil:
»Grem dol k potoku.«
Bose noge je po porasli poti drseče premikal, da bi tako z divje detelje še pravočasno spodil čebele in čmrlje, ki so veselo brneli po cvetovih. Hoja ga je pomirjala. Potem ko je prečkal veliko cesto, je pot zavila k potoku. Jože je zadihal vlažni hlad, ki je prihajal od njega in se napotil ob strugi navzgor. Zvožena pot, sicer razbrazdana od traktorskih gum, je vodila ob potoku in kmalu je ugotovil:
»Potok se je precej spremenil, odkar nisem bil tukaj!«
Na njemu dobro znanem potočnem okljuku je stopil k vodi in bose noge so začutile prijeten hlad. Stopil je na prod, ki ga je nanesla voda, nato pa še v vodo, ki je poleti segala le do gležnjev.
»Tukaj sem velikokrat stal in zmeraj mi je segala le do gležnjev.«
Najprej se je obrnil proti toku in gledal prihajajočo vodo, v kateri so se lesketali sončni žarki, sijoči skozi jelševe in vrbove veje in opazoval, kako si voda išče pot okoli njegovih gležnjev in skaljena odteka navzdol.
»Prihaja zmeraj nova ali je zmeraj ista,« se je rahlo zasmejal, kajti na to si ni nikdar znal odgovoriti. »Kot življenje. Zdi se, da je vsako isto, saj se začne, je in nato mine, toda vsako življenje je drugačno. Torej tudi voda ni zmeraj ista,« so mu veselo modrovale misli, ko je počasi stopal po strugi navzgor.
»Tukaj smo potok vsako poletje pregradili.«
Pred njim je vstala veličastna slika iz otroštva. Čez potok so postavili deske, ki so jih skrivoma odnesli z doma in jih utrdili z visokimi akacijevimi koli, ki so jih zabili v strugo. Reže so zamašili z ilovico, tako da jez skoraj ni prepuščal vode in se je za njim nabrala več kot meter visoka voda. Zajezitev je segala daleč po potoku navzgor. Bilo je res pravo kopališče. Nasmeh mu je prekril obraz, ko se je spomnil, kako so goljufali, češ da znajo plavati, v resnici so pa večinoma brcali po tleh, tako da je bila voda gosto rjavo rumena. Posebej so se postavljali takrat, ko so na bregu ležala dekleta.. Tedaj je napetost med njimi zmeraj narasla in zbadljivke so bile mnogokrat zelo hude.
»Najbolj napeto je bilo takrat, ko je prišla Jolanka.«
Jolanke se je spominjal velikokrat. Prav užival je, ker je z njim govorila najraje. Feri, ki je bil leto starejši od njega in je v tistih počitnicah šolo že končal, tega ni mogel prenesti. Bila je njegove starosti. Dolgi rumeni lasje so ji padali po ramenih in vsi so že opazili, da postaja prava ženska. Druga dekleta so se rada muzala okoli nje kot spletične, hkrati pa so z zavistjo merile vsak njen gib in ga poskušale posnemati.
»Toda nobeni ni uspevalo tako kot njej. Da, tudi takrat je bila tam. Rekla je, naj jo naučim plavati.«
Feri, ki je bil zmeraj na preži, tega ni mogel prenesti.
»Poklical me je s potoka in vsi so vedeli, da bo prišlo do obračuna.,« je pletel spomine.
Stopila sta za korak eden proti drugemu in se gledala. V krogu, ki so ga naredili prisotni, je napetost naraščala .
»Ko več nisem vzdržal, sem iztegnil pest proti njegovemu očesu…«
Feri se je opotekel in padel nazaj, a se je kmalu pobral in nekaj dni ga ni bilo na spregled. Tudi kopanje se je nadaljevalo le še naslednje tri dni, kajti potem je ponoči prišel naliv in marljivo otroško delo je hudourna voda tisto noč odnesla.
»Od tedaj menda več potoka nismo pregrajevali!?«
Vrtal je po spominu, ali ga res niso, toda tega se več ni spominjal. Prijel se je za mlado jelšo in se pognal na drugi breg, misleč, da bo pogledal še v Gajnce, če je morda tam, na njegovem mestu pognal kakšen jurček, ko je pred njim zašumelo in iz gostega grmovja je pogledala ženska postava. V črnem predpasniku, ki ga je spretno držala z eno roko, so očitno bile gobe. Umazano dolgo črno krilo in cunja, ovita okoli kolena, je kazala na veliko zanemarjenost. Pogledal je navzgor in obstal je kot vkopan:
»Jolanka, ti si! Si nabrala lepe gobe?«
Ženska se je najprej prestrašila, potem pa, ko ga je spoznala, se ji je obraz spremenil v skrivenčeni nasmeh, tako da ga je spominjal na spako. Iz motno pijanih oči je vseeno zažarelo in tedaj se je spomnil, kako so ga te iskrice nekoč vznemirjale.
»Toda sedaj je od tega ostala le še razvalina.«
Poročila se je s Ferijem. Dolgo časa je delal v Avstriji. V začetku jim je šlo dobro, potem se je pa Feri zapil. Kmalu je začela piti tudi ona.
»Še dobro, da se je hčerka poročila stran. Pravijo, da ji gre dobro,« so se vrstile slike, ko je opazil, da mu Jolanka želi pokazati, kako lepe jurčke je nabrala.
»Tudi na tvojem mestu sem jih nabrala. Te najlepše sem našla prav tam!«
»Nekaj je še v njej, toda tudi to bo kmalu ugasnilo,« ga je spreletelo, ko je vanj dihnila pijano sapo.
Odstopil je in neprizadeto dejal:
»Da, Jolanka, res so lepi, ti jurčki. No, zdaj pa moram iti.«
Noge so brezciljno zavile navkreber, v gozd, za njim pa je prihajal pijani Jolankin glas:
»Če že moraš iti, pa pojdi! Toda tvoje jurčke bom še zmeraj nabirala.«
6
Sopara tudi ponoči ni popustila. Jože se je v postelji obračal in čeprav se je trudil, da bi zaspal, ga spanec ni ubogal. Stara ura, ki ji je zmeraj potegnil uteži navzgor, ko je prišel domov, je pozvanjala vsake četrt ure in potem je vsako četrto pot odbila še polno uro. Bila je njegov spomin na dedka, ki je uro čuval kot svetinjo in nikomur ni dopustil, da bi jo navijal. Navijanje ure je bil pravzaprav njegov majhen obred. Vsakokrat, ko se je z vaškega zvonika po vasi razlegel večerni zvon, je svečano stopil k steni in z zanosom potegnil najprej za verigo, ki je držala utež za zvonjenje, in šele potem za drugo. Jože se je dobro spominjal, kako ga je dedek nekoč uslišal in mu dovolil, da je, seveda pod njegovo kontrolo, lahko potegnil utež navzgor. Pozneje je to lahko večkrat storil, vendar je bil dedek zmeraj zraven.
»En, dva, tri,« je Jože štel glasno.
»Že je tri, jaz pa še nisem nič spal. Naj bo, saj je jutri nedelja in v mesto se bom odpravil šele popoldne,« si je glasno brundal.
V sobo je bledo svetila luna. Vstal je in si nadel nekaj obleke, kajti tudi noč je bila prijetno topla in za topla oblačila ni bilo potrebe. Prižgal je luč, vzel z omarice uro in telefon ter se odpravil na prag. Nočni hlad ga je tako prijetno osvežil, da ni čutil nobene zaspanosti. Stopil je na dvorišče in se odpravil mimo drvarnice na vaško pot. Nočna rosa se je svetila v mesečini in mu močila v sandale obute noge in medli biseri so se lesketali kot majhni diamanti.
»Spokoj!«
Vas je bila mrtva. Nikjer se ni premaknil niti list, le črički so pozdravljali luno, ki se je občasno skrila za kakšnim oblačkom. Vse je spalo in od nikoder ni bilo zaznati nobenega šuma. Pogledal je po poti, ki je vodila proti slemenu, vendar je bila povsem v temi, kajti z ene strani jo je zastirala koruza, z druge pa visoko grmovje, ki je že povsem preraslo jarek ob njej. Že se je hotel napotiti po njej navkreber, pa se mu je zazdelo, da je v temi neka neznana nevarnost, ki je ni videti. Telo mu je preletela tesnoba, zato je od namere odstopil ter se odpravil proti spodnjemu koncu vasi. Mesec se je sedaj skril in tudi pot po košenini je bila precej v temi. Približal se je sosedovi hiši, prečkal dvorišče in se odpravil na glavno vaško pot. Preželo ga je neznano vznemirjenje.
»Ob takem času pa menda nisem nikoli šel skozi vas,« so mu govorile misli. Korake je začel postavljati zmeraj bolj previdno, da s hojo ne bi povzročil kakšnega hrupa. Ko je šel mimo Karijeve hiše, se je začul žvenket kravje verige. V nočno tišino je skozi odprta vrata hleva zvok glasno odmeval in Jože je nehote pospešil korak.
»Kot da bi me bilo strah,« se je v mislih zasmejal. »Niti nobenega pasjega laježa…« je pravkar pomislil, ko mu je črna zverina s teme Gaborovega dvorišča pokazala bele zobe in začela sunkovito bevskati. Naredil se je, kot da ga ne vidi in je z narejeno brezbrižnimi koraki začel pospešeno stopati mimo cestnega mostiča. Skozi kuhinjsko okno je kmalu zasijal snop svetlobe in razsvetlil cesto. Odprla so se vrata in tudi dvorišče se je razsvetlilo. Čez čas je bilo slišati Gaborja.
»Tiho, Pubi!«
Pes se je umiril in luči so ugasnile. Na vas je znova legla mrtva tišina. Le Jožetovi koraki so drseli mimo zapuščenih in razpadajočih hiš po vaškem asfaltu proti spodnjemu delu vasi. Nekako strahoma je pogledoval s ceste proti zgradbam, v katerih je bilo nekoč vrvelo življenje.
»Kot da bi sedaj v njih prebivali njihovi duhovi,« je pomislil in si v hišah risal podobe sovaščanov, ki so nekoč živeli tukaj.
»To je pa Šandorova hiša. Pravzaprav je mojih let, toda povsem se je zapustil, tako da zgleda mnogo starejši. Po očetovi smrti je živel z mamo, vendar mu je tudi ta umrla. Nikoli se ni poročil. Že dolgo ga nisem videl.«
Zadnjič ga je videl menda pred dvema letoma. Izmenjala sta le nekaj besed, kajti ni se hotel z njim pogovarjati. Tedaj je za hip pomislil, če morda zato, ker je bil tako zanemarjen, a je potem bil zmeraj bolj prepričan, da med njima stoji še zmeraj nepremostljivi zid iz otroštva, ki ga je on, Jože, že zdavnaj hotel pozabiti, a pri Šandorju je bilo očitno to drugače. Življenje mu ni nikdar prizanašalo in zmeraj je bil zelo občutljiv.
»Do ljudi je bil zmeraj nezaupljiv. Bil je tako pravičen, da si ni mogel poiskati nobenega pristnega prijatelja,« je o njem razmišljal Jože.
Res! Že najmanjša krivica, ki mu jo je kdo povzročil, mu je predstavljala nepremostljivo oviro. Tudi dekle, za katero so rekli, da se bosta poročila, kot so to hoteli oboji starši, je kmalu zavrnil, kajti prepričan je bil, da ga bo prej ali slej prevarala, česar pa ne bi mogel prenesti.
»Saj sva se drugače zmeraj dobro razumela. Toda tista mlatilnica,« je bolehno šlo skozi Jožetove misli. Tega ne bo nikoli pozabil, je pomislil.
Šandor je bil že zgodaj zelo spreten fant. Kakor njegov oče. Kot otroka sta se zelo rada igrala v pesku, ki so ga Šandorovi zmeraj imeli pred podokni. Domači so Jožetu radi dovolili iti k njemu, saj se nista nikoli sprla kot je bilo to v navadi pri drugih otrocih. V pesku sta delala ceste in mostove in Gabor jima je naredil avtomobile s kolesi. Bilo pa je v času mlačve in Šandor je postal nekam skrivnosten in se z Jožetom več ni hotel veliko igrati. Nekaj dni se sploh nista videla, potem pa je Šandor prišel k njim. Domači so ga lepo sprejeli in spraševali, kako so kaj doma, a Jože je hitro ugotovil, da mu Šandor ima povedati neko pomembno zadevo. Izmuznila sta se in Šandor mu je po tihem povedal:
»Prosi mamo, če greš lahko k nam. Boš nekaj videl!«
Kmalu sta bila v pesku in Šandor je slovesno odkorakal v hišo ter se hitro prikazal z mlatilnico, ki jo je nesel v naročju kot mačka. Obraz mu je sijal od ponosa in oči so govorile:
»Naredi ti kaj takega, če znaš!«
Postavil jo je v pesek. Zraven je še pripeljal traktor, ki ga je sam naredil, nategnil vrvico, ki je služila kot pogonski jermen, in ko je pognal kolo na traktorju, je mlatilnica sejala suhi pesek na tri strani.
»Vidiš, tudi prava mlatilnica izpušča tri razrede pšenice; tako kot moja!«
Nekaj časa sta se še igrala, toda jasno je bilo, da je med njima nastal prepad. Jože se je kmalu odpravil domov in sklenil, da mu bo mlatilnico ukradel. To je tudi naslednji dan storil. Nikdar si ni mogel razložiti, kakšna sila ga je pognala v to dejanje, kajti ne prej in ne pozneje ni nikdar ničesar ukradel. Mama je mlatilnico kmalu našla pod njegovo posteljo in Jože je moral povedati vse po vrsti. S strogostjo, ki je pri mami ni nikdar prej zaznal, mu je naročila, naj jo vrne Šandorju in se mu opraviči.
»In tudi njegovi mami,« se je še dobro spominjal.
V začetku je mislil, da tega ne bo mogel storiti, a je naredil vse kot mu je naročila mama, tako da med hišama ni bilo nobene zamere. Razen pri Šandorju.
»Tega mi ni nikoli odpustil!«
Zgodba se mu je odvrtela kot film, ko mu je pogled zaznal v daljavi rdečo svetlobo. Niti opazil ni, da je že daleč pod vasjo in počutil se je silno neugodno.
»Kaj takega pa še nisem videl. Kot pokopališče!«
Strahoma je stopal bliže in že je razločil, da na njivi gorijo na več koncih sveče. Kmalu je opazil tudi sedečo postavo. Tedaj se je proti njemu pognalo majhno ščene.
»Arka, sem!«
»To je Šandorov glas,« je spreletelo Jožeta. »Zdaj je prepozno. Kaj dela? Kot da bi kaj čaral,«.je še pomislil in spreletel ga je strah. Medtem je že vstal tudi Šandor in mirno dejal:
»Kdorkoli si, pridi sem!«
»Šandor, jaz sem! Jože!«
Jože je stopil do njega in mu prijazno ponudil roko. Šandor mu je segel v pozdrav, vendar je kretnja bila tako zadržana, da je stara zamera v trenutku oživela.
»Kaj pa delaš tukaj sredi noči?«
»To bi tudi jaz tebe vprašal. Ampak ti si ponoči buden, ker ti je dolgčas, jaz pa preganjam jelene in divje svinje, da mi še to malo krompirja in pese ne pojedo. S čim bom sicer prehranil sebe in moji svinji?«
»To je torej to! Torej je z njim vse v redu,« je pomislil. S pogledom je iskal bučo, na katero se je hotel sesti, tako kot Šandor, ki je znova sedel na svojo, a je bilo takoj jasno, da Šandor noče njegove nočne družbe. Nastala je tišina in nobeden se ni hotel oglasiti. Mučno tišino je potem prekinil Jože:
»Kmalu bo jutro. Že se na obzorju svita. Pa lahko noč, Šandor!«
»Lahko noč,« je čez čas brezbrižno odgovoril Šandor. Potem se je v vasi oglasil prvi pasji lajež.
7
Soparno pozno poletno vreme ga je pognalo iz hiše in korak mu je brezciljno zavil na že neštetokrat, od rane mladosti sem prehojeno pot čez brv. Lesen drog, ki je nekoč služil za ograjo, je visel postrani, kajti njegova opora je strohnela in je padla v jarek. Zmeraj, kadar je šel tod mimo, si je naročil, da bo to popravil ali celo naredil novo ograjo, pa ni mogel zbrati nikdar toliko volje, da bi to storil.
»Kot da bi mi nekaj reklo, češ, to ti je brez pomena, Jože. Itak je že vse propadlo. Ne moreš nič popraviti. Tudi če boš naredil to ograjo, s tem ne boš nič spremenil.«
»Ni res! Popravil bom to ograjo! In to danes, ko se vrnem domov«, si je zabičal skoraj kriče.
Stopil je čez brv in hotel zaviti navkreber, čez po sosedovem travniku, preko katerega je od nekdaj peljala dobro shojena pot, ko so ga po golih nogah žgoče oplazile velike koprive. Poslinil je prste, kakor so delali kot otroci zmeraj, ko so jih koprive ožgale ali pa je kdo stopil na čebelo, in si zmasiral hudo pekoče mesto pod kolenom.
»Ve ste zdaj tukaj pravi gospodar«, je s pogledom jezno ošvrknil razbohoteno žgoče rastje. Spomnil se je, da so nekoč ljudje v vasi rekli za gospodarja, kateremu so okrog hiše rasle koprive, da ima žulj pod pazduho.
»Da! Prav so imeli! Danes bom pokosil tudi te koprive!«
Žgoča bolečina na nogi je hitro plahnela in zadovoljno je stopil mimo stare loške hruške, ki je zmeraj, ko so sosedovi spravljali seno ali otavo, nudila osvežilno senco in je ob njenem steblu bil prislonjen zelenkast vrč s hladno vodo, proti breganjskim hišam. Dvignil je pogled in videl da se z babjega kota oblači. Čeprav mu je znani občutek strahu spreletel telo, se je odločil, da bo pot nadaljeval. S severozahodne strani so res gledali strah zbujajoči beli in modro svinčeni oblaki, ki niso nikdar napovedovali kaj dobrega.
»Kot da bi debele glave strašnega buldoga gledale iz globine«, se je spomnil nelagodnega občutka iz otroštva.
»Kadar se je delalo slabo vreme in so grozile strele in toča, smo se vsi poskrili v kuhinji. Jaz sem se vedno skril pod blazino na babičini postelji, ki je stala v kotu, babica pa je sedla poleg mene in molila. Mati in oče sta sedela ob peči, le dedek je sedel na klopi na trnacu.«
Kaj je dedek delal med nevihto na trnacu, mu ni bilo nikdar znano. Ko je nevihta minila, ga je dedek zmeraj poklical:
»Jožek, pridi! Nevihta je mimo!«
Pognal se je izpod blazine in strah je v trenutku izginil. Takrat je imel dedka tako rad in neizmerno je občudoval pogum, s katerim je kljuboval nevihti. Stekel je k njemu in sedel na klop. Dedek mu je na kratko razložil, kaj se je med nevihto dogajalo, potem pa naročil:
»Zdaj lahko odneseš sekiro v klet!«
Ta sekira! Zakaj je dedek zmeraj pred nevihto položil sekiro na sredo dvorišča, ni nikdar zvedel. Nekajkrat ga je o tem vprašal, vendar se je dedek zmeraj odgovoru spretno izognil in kmalu je zadeva dobila mistično podobo. Pozneje mu je šola ponujala neko logično razlago, a pridih čarobnega je vseeno ostal.
Misli na otroštvo so ga medtem pripeljale mimo prve breganjske hiše. Od sonca ožgana poljska pot je v lepem ovinku zavijala navkreber. Zadovoljno je stopal po prašni kolesnici in se, kot nekoč, oziral nazaj na sledi, ki so jih puščali njegovi koraki. Medtem se je nebo v babjem kotu grozeče temnilo. Pravkar je hotel zaviti po poti okoli njive, na kateri je koruza segala že čez glavo, ko je izza ovinka priteklo jokajoče in prestrašeno dekletce in ne da bi ga sploh opazilo, je odletelo mimo njega. Začudeno je gledal za njim, kako je izginjalo v dolino, a si nenadnega srečanja ni mogel razložiti.
»To je najbrž Angelina. Toda kaj se ji je zgodilo?«
Po kratkem razmisleku je sklenil, da dogodek mora razvozlati, zato se je napotil v smer, od koder je dekletce priteklo. Stopil je po poti, ki je vodila k zgornjim breganjskim hišam. Izza starih dreves je že videl strehe, ko je nenadoma za seboj zaslišal znano sireno. Hitro je moral odskočiti v koruzo, kajti mimo njega je zatrobilo rešilno vozilo. Ko se je prah malo razkadil, je v isto smer zdrvel še policijski avto.
»Nesreča je morala biti«, je hitro ugotovil in pospešil korak v smeri pravkar mimo drvečih vozil.
Prišel je na plato, kjer so blizu skupaj stale stavbe dveh gospodinjstev. Prva, z močnimi neometanimi zidanimi stavbami in dolgo hlevsko zgradbo, s polno v neredu ležečih kmečkih strojev in nekaj traktorjev, razmetanih po dvorišču, na katerem sta se na verigi zaganjala dva renčeča psa, in druga, z majhnim hlevom in nizko deloma cimprano deloma blatno hišo, ki je še komaj gledala iz visoke trave. Divje rastlinje je že zaraščalo majhna okna, v katerih je kjerkoli manjkalo steklo ali pa je bilo razbito.
»Pri Vincijevih se je moralo nekaj zgoditi«, je hitro ugotovil, ko je na dvorišču zagledal modre luči obeh vozil.
»A stari Vinci še ni umrl,« je hitro pobrskal po spominu in najprej se mu je zdelo, da ta hiša mora že biti prazna od lani. Toda potem se je spomnil, da je lani umrl njegov sin in ne stari Vinci.
»Torej je najbrž Vinci!«
Približal se je. Ljudje, ki so se zbrali na tem zapuščenem bregu s cele vasi, so med seboj šepetali in nihče ga ni opazil. Medtem so se vrata na rešilcu zaprla in gruča se je razmaknila, tako da je lahko odpeljal s prizorišča, nakar se je polkrog zopet sklenil.
»Kaj se je zgodilo,« je vprašal najbližje stoječe ženske. Več se jih obrnilo proti njemu in začele so govoriti vsevprek:
»Vidiš, tako se zgodi z vsakim siromakom! Ni več imel za kaj živeti. Življenja se je naveličal. Že je bil star in bolan. Zdaj se je rešil. Zakaj bi se še mučil na tem svetu? Če bi mu naš kosilo prinesel prej, se to ne bi zgodilo. Toda morali smo spraviti otavo pod streho, ker bo slabo vreme. Nikogar ni imel. V tem siromaštvu več ni vzdržal, tako osamljen kot je bil. Bog mu pomagaj!«
Medtem sta po dvorišču hodili dve uniformi, nekaj ljudi pa je občasno vstopalo in izstopalo skozi nizka vhodna vrata hiše.
»In kaj se je zgodilo,« je še enkrat vprašal Jože.
»Eh, Vinci se je obesil,« mu je sedaj ravnodušno rekla breganjska Treza.
Jože je pogledal proti tlom, od koder je prišel njen glas. Pravokotno sključena drobna postava, ki jo je moralo potegniti skupaj že pred nekaj leti, se je naslanjala na palico, njen izžeti trepetajoči obraz pa je izpod naprej potisnjene obledele rute zrl navzgor v Jožeta.
»Ti si, Jože! Vidiš, vi tam v mestu ste srečni. Imate vsega dovolj in niste nikdar sami, tako kot je bil Vinci. Vam se ni treba obesiti«, je očitajoče dodala in iztegnila glavo naprej, da bi bolje videla potek dogajanja.
Proti Jožetu se je ozrlo še nekaj ljudi in njihovi izrazi so mu govorili:
»Vam v mestu se ni treba obesiti!«
Neznana krivda je ponovno zažarela in obraz mu je spreletel občutek sramu. Več ni vzdržal. Obrnil se je in se hitro oddaljil. Koraki so mu opletali v dolino in počutil se je kot pretepen. Misli so mu bile zbegane in nikakor jih ni mogel urediti. Trezine besede so ga vrgle iz tira. Čeprav si je hotel dopovedati, da za Vincijevo smrt res ni nič kriv, mu je nekje v želodcu ležala nepregnetena gmota. Kot da bi se mu sanjalo, se je izza koruznega ovinka nenadoma prikazal bel policijski avto in če ne bi odskočil v koruzo, bi ga najbrž zadel. Hitro se je pobral iz koruze in gledal za prašnim oblakom, iz katerega se je počasi izluščila podoba mrliškega avtomobila. Tedaj je nebo preparal silni blisk in nekje v bližini je gromozansko treščilo. Strah ga je pognal v panični beg, črno nebo pa je začelo sipati drobno točo.
8
Jože se je po postelji neprestano premetaval; zdaj na levo, pa znova na desno. Ker ni mogel zaspati, je postajal že skoraj živčen. Čeprav je nekajkrat preletel današnje dogodke, ni našel pravega vzroka, zakaj ga spanec tako dolgo noče ubogati. Medtem ga je prekinil zvon, katerega zvok je prihajal z bližnjega pokopališča skozi rahlo priprto okno v sobo in je odbijal ure. Jože jih je napeto štel:
»Ena, dve, tri, štiri ….ena,« je zaključil veliki zvon.
»Torej je že ena! Najbrž se bo vreme spremenilo, zato ne morem zaspati,« si je še dodal.
Res je bilo za ta letni čas še zelo soparno. Čeprav je bilo sonce že občutno nižje in so noči bile kar precej hladne, je toplota še zmeraj vztrajala, toda jutranja rosa je že naznanjala prihod jeseni.
»To je res pravo babje poletje,« si je dejal.
Zopet se je obrnil proti oknu. Skozi njegov gornji del okvira ga je opazoval kos blede lune. Svetli prameni so osvetljevali steno, ob kateri je bila postelja in na bledo podlago risali premikajoče se sence listov starega hrasta.
»Čarobno! Neverjetno, kakšen spokoj! Tu se človek zares lahko naužije miru. Duša postane rahla kot piškot, ki ga je s tako ljubeznijo pekla mama.«
Mama je to počela pozno zvečer, ko je že vsa hiša spala.
»Čez dan si za kaj takega ni našla časa. To ji je najbrž bila po napornem dnevu, od zgodnjega jutra do trde noči, sprostitev. In zjutraj so bile na mizi rumene, rahle in kot da bi zapadel sveži sneg po njih, s sladkornim prahom potresene rezine.«
Zazdelo se mu je, da je po sobi po njih zadišalo.
»Vedno je natrla tudi malo vanilijeve skorje!«
Čeprav za sladkor, kaj šele za vanilijevo skorjo pri hiši ni bilo denarja, je to na neznan način zmeraj nekje priskrbela.
»O tem takrat nisem nikdar pomislil. Najbrž je v trgovini vzela kaj manj, da je lahko še to pridala!«
Rahlo priprte oči so se počasi zapirale, ko mu je v nosnice zarezal znan vonj po tobaku. Ker je bil nekadilec, je bil prepričan, da nekje blizu nekdo kadi. Potiho je stopil k oknu, vendar se skozi okno ni dalo opaziti nič nenavadnega. Ves ograd proti Gorenjim se je kopal v rumeno bledi mesečini. Drevesa so metala razpotegnjene sence, debela luna pa je že zaplavala mimo debelega hrasta in ga z žalostnim obrazom opazovala skozi redke zavese. Bil je prepričan, da je cigaretni dim zavohal, vendar si ni znal razlagati, od kod bi naj v tej samoti prihajal. Sklenil je poslušati, če se ne bi kje kaj premaknilo. Začutil je, da v sobi postaja tesnobno. Prav dobro še tega občutka ni uspel niti doumeti, ko se je izza drvarnice zaslišal krik, potem pa znano oglašanje. Najprej mu je telo spreletel srh, a je kmalu z olajšanjem vzdihnil:
»Ah, muce imajo veselico. Vsaj one!«
Pomirjen je stopil proti postelji, da bi ponovno legel, ko je opazil, da je preko stene ob postelji smuknila temna senca, zazdelo pa se mu je tudi, da je zaslišal šum.
»Kot da bi bili koraki.«
Potegnil si je hlače in nekaj časa stal ter premišljeval, kaj naj stori. Ponovno je šel poslušat k oknu, a je bilo vse mirno. Odločil se je, da gre pogledat na dvorišče. Tesnoba, ki mu je napolnila telo, ni mogla popustiti.
»Luči ne bom prižigal nikjer,« je sklenil.
Potiho je odklenil vhodna vrata in stopil na dvorišče. Mesečina je božala njegovo domačijo, dolge senca debele češnje, ki je stala sredi dvorišča in s katere še ni začelo odpadati listje, čeprav bi v tem času že moralo, pa je metala senco na hlev in skedenj, ki je bil z dvoriščne strani odprt in kjer je nekoč, poleti, ko se je pospravljalo seno in otava, stal visoko naložen voz in čakal, da so ga zgodaj zjutraj raztovorili, tako da je bil popoldne znova pripravljen za nov tovor. Tudi sedaj je voz bil tam. Oje, v katere so bile nekoč vprežene krave, kadar so morale vleči voz, je sedaj stalo postrani. V kotu so bile razmetane deske, z njih pa so še viseli šopi sena. Tudi na drugi strani je bilo še polno starega sena, pač tako, kot je ostalo od takrat, ko so prodali še zadnjo kravo. Stopil je proti hlevu, takrat pa se je iz skednja zabliskalo. Skočil je za češnjo, in ko je pogledal nazaj, je ugotovil, da je svetloba ugasnila in da si je nekdo pravkar prižgal cigareto. Vonj po tobaku je udaril proti njemu, žareča pika pa je rdeče osvetlila neznani obraz. Prikazen je po prvem dimu bolno zakašljala, potem pa je začela nekaj mrmrati.
Nenavadno dogajanje je Jože še zmeraj opazoval izza češnje, tako da ga tisti v senu ni mogel opaziti. V takšni situaciji še ni nikdar bil in strah mu je mrtvičil kolena. V naslednjem trenutku je še spoznal novo nevarnost:
»Neznanec mi bo zažgal hišo!«
To je bilo najbrž odločilno, kajti kar odneslo ga je proti skednju, ko je zakričal:
»Kdo si in kaj delaš tukaj? Ugasi cigareto, da ne boš vse zažgal!«
V senu se je nekaj premaknilo in poskušalo vstati, a je padlo nazaj. Prižgana cigareta je odletela proti njemu in hitro jo je pohodil. Medtem ko je opazoval, če kje v senu ne tli, se je približal neznanemu stvoru. Sedaj je jasno razločil obraz, pa tudi ogabni vonj po žganju in nesnagi mu je vse povedal.
»Etelka, ti si! Zakaj ne greš domov. Pa kadila si v senu! Hitro se spravi domov, saj boš še hišo zažgala,« je ponovil.
Etelkine oči so odsevale pijani nasmeh:
»Pustite me, da si malo odpočijem,« je govorila zatikajoče. »Pri botri sem bila in zdaj grem domov. Le malo odpočiti sem si morala.«
»Vstani in pojdi domov!«
»Ne morem, ker sem preveč utrujena. Malo si odpočijem, potem bom pa šla.«
Ker je videl, da je ne bo mogel spraviti nikamor, je odločil, da ji bo vzel vžigalice.
»Kje pa sem? Si to ti, Gabor?«
»Ne, jaz sem Jože. Tako si pijana, da me niti ne prepoznaš!«
Toda zadnje besede niso prišle do nje, kajti raztegnjena po senu je že globoko smrčala. Jože se je odločil, da jo pusti pri miru, naj se naspi. Spati tako in tako ne bo mogel, zato je sklenil, da jo bo do jutra še šel pogledat. S temi mislimi se odpravil v posteljo. Gledal je v strop, jezen, da mu je pijana Etelka pokvarila noč.
»Sicer pa tudi ni sama za vse kriva. Mož jo je neprestano pretepal, posebej, ko je prišel domov pijan. Sedaj, ko je umrl, pa nadaljuje ona.«
Sončni žarki, ki so se odbijali daleč sem od sosedovega okna in so pravkar pobožali Jožeta po obrazu, so ga vrgli iz postelje.
»Zaspal sem!«
Nočni dogodki so hitro oživeli in pognal se je na dvorišče proti skednju. Na senu, kjer je spala ponoči Etelka, je ležala le bela plastična vrečka in v njej prazna steklenica. Ko je hotel vrečko pobrati, mu je pogled obstal na ugaslih vžigalicah in nekaj cigaretnih ogorkih.
»Prekleta! Saj sem ji vžigalice vzel! Lahko bi zgorela in hiša tudi!«
Ledene srage so mu risale po čelu tanke črte, ko je pobiral ogorke in hkrati opazoval, če kje na tli. V vedro je natočil vodo in jo polil po senu. Vedel je, da mu je nedelja, ko bi se moral spočiti in se vrniti v mesto, pokvarjena.
9
Po dolgem sušnem in zelo vročem poletju se je vreme povsem spremenilo. Deževje je že dodobra namočilo že povsem izsušeno zemljo. Na njivah in travnikih so se začele nabirati mlake. Tudi jarki so bili že nekaj dni polni blatne vode, tako da se človek ni mogel navaditi tako nagle spremembe, kajti pokrajina je v nekaj dneh povsem spremenila podobo.
Jože je upal, da bo doma naletel na lepše vreme kot je bilo v mestu, a je očitno tudi tukaj že nekaj dni moralo kar močno deževati. Po jarku pod njegovo hišo je drla blatna voda in ovijala starodavni hrast ter veselo preskakovala njegove korenine, kar mu je dalo vedeti, da je res bilo tako. Kljub temu ni bil slabe volje; kar prav mu je dela taka sprememba. Vonj po vlažnem vremenu, ki ga je v nosu nosil od mladih nog, ko so kot otroci tacali po blatnih lužah, ki so se na kolovozu nabrale vselej po večji poletni nevihti, mu je napolnil notranjost z neizhrepenjeno radostjo. S tem čustvom ni mogel nikdar do kraja razčistiti: niti sedaj ne in ne nikoli takrat, ko so kot otroci v nekem zanosu skakali po mlačni vodi in se radostili nečemu, česar nihče od njih ni mogel nikoli opisati. Morda je bilo najbližje neko neznano pričakovanje, ki ga je vselej prinesla taka vremenska sprememba.
Nedokončano razmišljanje mu je prekinil nov hrepeneč spomin:
»Po toplem vremenu in obilju dežja so zmeraj pognale gobe!«
V kleti je poiskal stari korbel, ki ni bil nikoli, odkar se je spominjal, namenjen drugemu kot nabiranju gob. Kar zadišalo mu je po zafrigani gobovi kisli juhi iz sirotic, potem se je pa spomnil, kako mu je babica ocvrla na tanke lističe narezane in prej v slani vodi skuhane mlade jurčke, na njih udarila jajce in po njih potrosila peteršilj.
»Da, to bo danes moja večerja!«
Malo se je ogrnil in stopil v globoke gumijaste škornje in že ga je pot dvigala proti slemenu, k njegovim starim gobarskim mestom.
»Bog ve, če je še tako, kot je bilo!«
Res je bilo že dolgo tega, odkar je hodil po gozdu za gobami. Na robu, kjer so rasli po navadi črni, ni bilo nič, pa tudi bukovo šumo je prehodil brez večjega uspeha.
»Le nekaj lisičk,« je pomislil in se sklonil, da bi jih pobral, ko je skozi vejevje opazil, da se nekaj premika. Previdno je stopil naprej in izza debele bukve zagledal, kako ženska postava, ogrnjena v moški delavski plašč, drži v rokah jurčka in mu z nožem odstranjuje zemljo. Lep jurček je nato hitro izginil v plastično vrečko in ženska se je hotela ponovno skloniti, a je Jože prav tedaj, hoteč postavo prepoznati, stopil na vejo. Njen prask je postavo vznemiril, zato se je še hitro sklonila, s tal nekaj hitro pobrala in takoj izginila za debli.
»Tega nisem nikoli razumel. Ko smo iskali po gozdu gobe, se nismo hoteli prepoznati. Čeprav smo se vsi poznali in si večkrat gledali v obraz!«
Sicer je pa v vasi tako in tako vsak vsakega poznal že po hoji, po postavi ali drži. In tudi sedaj je bilo tako.
Zdelo se mu je, tako je bilo vsaj videti po postavi, da je bila Trezika. Ker je ni mogel videti v obraz, je sklenil, da bo uganko poskušal razvozlati. Prisluhnil je gozdu in kmalu se je zaslišal izza njegovega hrbta prask veje. Zvok je prihajal prav z nasprotne strani kot je pričakoval.
»No, bomo videli, če je bila res Lepa Trezika.«
Tako so ji rekli v vasi. Res je bila elegantne postave. Ni imela rožnatega življenja. Ves dan samo garanje: v hlevu in v svinjaku, na njivi in na travniku. Do kuhinje skoraj ni nikdar utegnila prav priti. Ko bi pa morala k počitku, se je z vasi še privlekel pijani Kalman, njen mož, in rogovilil, dokler ga vinski hlapi niso vrgli v pijano smrčanje. Dekleti, na kateri je upala na starost, sta že odšli, in tudi stara sta umrla.
»Res je bila lepa,« je pomislil Jože. »Na licih sta se ji delali dve gubici,« mu je zaigralo.
Skupaj sta hodila v šolo. Pot do šole, ki je bila v sosednji vasi, je bila dolga in med fanti je bilo kar nekaj takih, ki do nje niso bili ravnodušni. Včasih je razmišljal kar cele ure, kako bi pri njej vzbudil pozornost. Nastajali so pravi scenariji, toda zmeraj se je moralo nekaj pripetiti, da se ni izšlo, tako kot si je zamišljal. Enkrat se je pa le zgodilo. Tistega dne je hodil nenavadno blizu nje. Prišli so do poti, ki je s ceste zavila k njihovi hiši. Nenadoma je stopila k njemu in rekla:
»Jože, daj mi roko!«
Smeje mu je segla v dlan in začutil je neznani ogenj. Njune oči so se srečale, jamici na licih sta pa nagajivo zaigrali.
»Adijo, Jože!«, je še vzkliknila in široko dekliško krilce se je hitro pognalo proti domu.
»Zares se ne morem spomniti, kako sem potem prišel domov,« se je glasno zasmejal.
»Česa se ne moreš spomniti, Jože,« je reklo nekaj korakov pred njim.
Kot da bi ga postavil na drugi svet, se je Jože najprej skoraj sesedel od strahu, nato pa pred seboj zagledal žensko v moškem delavskem plašču. Pogled mu je najprej obstal na umazanih gumijastih škornjih, nato pa potoval navzgor. Izza delno zapetega plašča je silila bela koža daleč navzgor in nazadnje se je pogled ustavil na dveh jamicah:
»Trezika, pa si res ti!«
»Tebe pa že dolgo nisem videla,« je rekla nekako brezbrižno in mu segla v roko. Kot takrat mu je tudi sedaj v dlani zagorelo in film, ki si ga je prej vrtel, je šinil skozi misli kot blisk
»Boš do nedelje? Si kaj našel? Glej, jaz sem!«
Razprla je plastično vrečko, nato pa odhitela:
»Moram domov! Svinjam še nisem nič dala.«
»Ja, do nedelje bom. Oglasi se!«
»Kako sem mogel biti tako neumen«, mu je šlo skozi ušesa.
»Oglasi se! Zakaj se naj oglasi? Kaj sem sploh hotel povedati,« je tolkel po svoji glavi.
Koraki so sedaj blodili brez nadzora in neurejene misli so skakale kot pajki na vodi. Kmalu je bil doma. Mehanično je vzel ključ s police nad vrati, ki je bil tam skrit menda od vekomaj, ko ni bilo nikogar doma, in za seboj zaprl vhodna vrata. Prazen korbel je odložil sredi kuhinje in se raztegnil po kavču.
Zazdelo se mu je, kot da bi se odpirala vhodna vrata. Odprl je oči in hitro ugotovil, da je moral spati cel popoldan, kajti zunaj se je že delala tema. Na steni je zaškrtalo električno stikalo in prostor je razbelila močna svetloba.
»Rekel si, naj se oglasim. Če smem,« je nagajivo rekla Trezika, ko je stala pred presenečenim Jožetom. »Moja pijandura že smrči in živino sem že tudi opravila. Glej, prinesla sem mlade jurčke! Bi imel kaj proti, če bi jih pripravila pri tebi? Jaz še tudi nisem večerjala. Bom jaz zakurila, če smem!?«
»Neee! Ja! Kar daj! Da, lahko!« je Jože hitro pobiral raztresene misli, ogenj pa je žarel zmeraj močneje in naznanjal nepozabno noč.
10
»Jože, zvečer pridi k nam! Bomo koruzo ličkali,« se je zadrl stari Ludvik skozi odprta kuhinjska vrata. Jože je poskočil pri štedilniku in hitro odstavljal ponev z že precej zažgano čebulo, da bi stopil prišleku nasproti, a je bil Ludvik že na kuhinjskem pragu in se škodoželjno smejal:
»A, zato so vrata odprta, ker si čebulo zasmradil! Ženo bi pripeljal s seboj, pa bi ti kuhala.«
Jože je nagubal čelo in nelagodno priznal:
»Ona ne gre rada sem. Vasi ni vajena, in dolgčas ji je tukaj. To glede čebule je pa tako: preveč sem zakuril, ker je zunaj hladno, suha borova drva pa dobro gorijo.«
»Tvoja mama je bila odlična kuharica. Kaj vse se je že na tem štedilniku skuhalo,« je še zamomljal in izginil skozi vrata.
»Ludvik pa res nima nikdar časa,« si je dejal in v ocvrto čebulo udaril tri jajca. »Dela noč in dan. Ima pa urejeno kmetijo, čeprav se novostim in strojem izogiba kolikor se le more. Je pač trmast in zastarelega mišljenja. Torej še vedno lička koruzo tako kot nekoč? Vsi drugi si to uredijo že s stroji, le on trmasto vztraja pri svojem,« je modroval skozi polna usta. »Seveda grem!«
V tem letnem času se je že hitro stemnilo. Jože je stopil na razsvetljeno dvorišče Ludvikove domačije. S kabla, ki je bil sredi dvorišča podložen z lesenim drogom, je visela močna žarnica. S prav tako osvetljenega skednja so prihajali žlobudrajoči glasovi, ki jih je občasno prekinil vreščeč ženski smeh. Sklonjeno je stopil skozi nizko odprtino in venec ljudi, ki so v krogu sedeli na koruzi, se je obrnil proti prišleku:
»Dober večer! Ludvik mi je prišel pravit, da naj pridem. Pa sem prišel!«
»Semkaj sedi,« mu je pokazal prostor Feri, ki je bil v vasi znan po tem, da je stvari rad urejal. »Dobro da si prišel. Bomo prej gotovi. Ti si tudi naš, pa čeprav si se pogospodil!«
»Ne brblaj, Feri! Že spet ti gre kot da bi ga namazal! Seveda je naš, ti pa si se v vas priženil, pa hočeš biti vsepovsod glavni,« mu je smeje zabrusila Jolanka in se mu tako iskrivo zasmejala, da so ženske pomenljivo streljale s pogledi in se ob tem prizanesljivo muzale ter pomilovalno pogledovale proti Ferijevi ženi.
Jože je sedel na koruzo, ki je bila po celem skednju lepo razporejena v kakšen meter visok obroč, vsenaokrog ob zidu in ob visoko zložnem senu, v sredini pa so na nizkih stolčkih sedeli vezači, ki so koruzo vezali v pare in jo potem zlagali v visoke piramide. Le ob nizkih vratih je bil prehod, skozi katerega je Kalman, ki je bil nosač, nosil zvezano koruzo v košarah na skedenj, kjer sta jo potem dva obešala na drogove, da se bo čez zimo lepo sušila in dajala hrano ljudem in živini. Prizor v skednju, ki ga je osvetljevala žarnica, ki je visela izpod strešnega trama, je bil res idiličen in Jožetu se je zdelo, da se je vrnil čas izpred nekaj desetletij, ko je še sam kot otrok sedel med ženskami in ličkal koruzo. Večinoma ženske, in le redko kateri moški, za katerega je v vasi veljalo, da je manj pomemben ali pa mu žena nosi hlače, in otroci, ki so nekoč večere ob ličkanju koruze komaj čakali, da so potem slišali pomembne zgodbe, ki so jih pravili starejši, na koncu pa so jedli rahle orehove in makove potice, zounike in dišeče vrtanke, so sedeli v krogu in gledali eden proti drugemu, kmalu že globoko zakopani v ličkanje, njihove roke so pa kot roboti jemali vedno znova nove neoličkane storže in jih metale v velike košare sredi skednja, od koder so jih potem moški jemali in jih zavezovali ter iz njih sestavljali zlato rumene stolpe. Razlika od tistih starih časov je bila le v tem, da so sedaj ljudje bili večinoma osiveli in zgrbančenih obrazov in da je bilo med delavci le nekaj otrok.
»Si ti tudi prišel pomagat,« je radostno rekla Trezika.
Čeprav jo je takoj opazil, ko mu je Feri namenil prostor ob njej, je Jože šele sedaj spoznal, da morda ta rezervacija prostora ni bila naključna. O tem je bil še bolj prepričan, ko je zaznal švigajoče ženske poglede, ki so komaj čakali, da bo med njima stekla kakšna beseda. V trenutku je Trezikinim besedam prisluhnil ves skedenj in tudi nedozoreli koruzni furki so prenehali zadevati prisotne.
»Ludvik me je povabil. Kar s trnaca se je zadrl, naj pridem. Veš kakšen robat glas ima; tako da ga res moraš ubogati,« se je Jože zasmejal Treziki in se zagledal v njene oči, ki so mu vrnile tako poželjiv pogled, da je venec ženskih oči začel streljati prave rafale, hihitanje pa je prekinila Štefka, sicer priznana vaška zbadljivka:
»Jože, vsi smo veseli, da si med nami. Saj si ti še zmeraj naš. Tudi na vasi je lepo, ne samo v mestu!«
Jože je med vrsticami hitro razbral pomen Štefkinih besed in postajalo mu je vroče, zato se je za kakšno dlan premaknil, a premaknila se je tudi Trezika.
Radostna napetost, ki je vladala v skednju, se je začela kmalu spreminjati v veselo razpoloženje, kajti gospodinja je začela točiti zelen, iz domačega žganja narejen liker, ki so ga imele najrajši ženske in otroci, moški so pa raje zvrnili žganje ali pa pili rdeče črn kliton. Tudi Kalman, Trezikin mož, ki so ga po navadi uporabili v vasi za najtežja dela in pri katerih je bil zmeraj zraven, saj se je potem lahko zastonj lepo napil, je zvrnil kozarček žganja in poznalo se mu je, da ga že prav lepo zanaša. Moški so mu na rame nalagali košare z zvezano koruzo in Kalman je z njo lomastil čez dvorišče in po lestvi na skedenj.
Ličkanje je šlo proti kraju. Kozarca sta sedaj pogosteje šla naokrog in marsikdo si je že stežka urejal misli. Naenkrat pa se je z dvorišča zaslišal zamolkel udarec in v skednju je zavladala črna tema.
»Elektrike je zmanjkalo,« se je hitro znašel Feri in prižgal svoj vžigalnik. Nekaj moških se je odpravilo na dvorišče, kmalu pa je eden zakričal:
»Na Kalmana je padla žarnica!«
Skozi vrata skednja so začeli dreti ljudje in njihove oči so se začele privajati temi. Na tleh je ležala temna gmota in videti je bilo, da se ne premika.
»Elektrika ga je ubila,« je hkrati zakričalo nekaj žensk.
»Počakajte! Stran,« je začel kričati Ludvik. »Naj se nihče ne približa! Laci, pojdi in poglej!«
Medtem se je Laci, ki je delal pri električarjih, prerinil skozi obroč napetih teles in z žepno svetilko stopil v hišo. Skedenj in hiša sta bila kmalu znova razsvetljena.
»Zopet nepotrebna smrt,« je začelo krožiti. »Če se je pa zopet napil in podrl drog z žarnico. Takemu ni vredno dajati pijače, ko nima mere.«
Trezika se je prerinila naprej in pokleknila ob možu. S tal se je zaslišal presunljiv jok.
»Ne smeš blizu, da tudi tebe ne bo ubilo,” je še kričal Ludvik.
»Ne bo je, ker sem izvlekel vtikač,« je mirno dejal Laci. »Pa tudi Kalman ni umrl, le malo si je spočil. Glejte, premika se!«
Ljudje so se začeli v strahu odmikati, Kalman pa se je kmalu pobral na noge. Ljudje so se vrnili v skedenj in hiteli hitro dokončevati delo. Na dvorišču je zasvetila nova žarnica, v skednju pa je zavladala tesnoba. Nihče ni prav vedel, kako se naj sedaj obnaša. Skrivoma so pogledovali proti Treziki in marsikomu je bilo zaradi hitrih sodb nerodno. Vsi, razen Trezike in Jožeta, so si pa bili edini: Kalmanovo vstajenje jim je pokvarilo večerno dogajanje.
11
»Ni čudno, da sem sanjal, kako lepo zunaj sneži,« si je v hladno kuhinjo mrmral Jože, ko je ugotovil,da njegova blazina, ki ga je ponoči grela, leži poleg kavča na tleh. Še na pol v snu se je znova pokril. Prijetna toplota, ki je prihajala izpod blazine, polne gosjega perja, ga je prijetno grela.
Blazino mu je naredila mati. Spominjal se je večerov, ko so prihajale ženske čejsat gosje perje. Z njimi so prihajali tudi možje, tako da je kuhinja bila včasih res pretesna. Vzdušje, ki je vladalo ob teh zimskih večerih, mu je vračalo spomine na otroštvo v njegovih najlepših čarih. Gost, zadušljiv zrak, zakajen s cigaretnim dimom in zgorelim petrolejem, ki je uhajal s “cilindrov” dveh petrolejk, hlapi klitona, politega po mizi, ki je stala v kotu, kjer so možje kartali, zadah ljudi in vonj njihovih umazanih oblačil, ki so izdajala, da so še ne prav dolgo tega njihovi gospodarji stregli svinjam in kravam, je za vedno ostal v njegovi podzavesti kot niz prijetnih spominov na otroštvo. Ko so prihajali – tiste zime je ponavadi zapadlo veliko snega, tako da so k hišam vodile globoke poti, ki so jih možje odmetali z lesenimi lopatami za sneg – so si na pragu glasno otepali sneg s čevljev in oblačil, nato pa so še čevlje očistili z brezovo metlo. Nekateri so domače pozdravili s šaljivimi dovtipi in s tem že na začetku naredili prijetno vzdušje, ko pa sta prišla boter in botra, so si domači z njima zmeraj segli v roke, in tudi vikanje je bilo obvezno – kot znak svečanega spoštovanja, ki izvira iz krsta, njemu pa je mama zmeraj rekla:
»Jožek, daj botri in botru roko!«
Kmalu sta babica in mati na mizi razporedili neočejsano perje, možje pa so natočili in začeli kartati.
Misli so se mu vrnile v sedanjost. Bela svetloba jutra, ki je prihajala skozi kuhinjsko okno, je v prostoru ustvarjala čarobni mir. Jože je odprl oči in spomini na otroštvo so zbledeli.
»Tako torej! Jaz smrčim kot klada, zunaj pa pada sneg in pokrajino odeva v nedolžni čudežni spokoj.«
Skočil je na noge in s stola pograbil hlače. Na sebe je zvlekel še nekaj oblačil in bos stopil v gumijeve škornje ter se zapodil na dvorišče. Kot otrok, ki mu je sreča namenila brezskrbno otroštvo, je začel teči okoli češnje in pogledoval nazaj, kjer je za njim v svežem snegu ostajala sled škornjev. Nato se je ustavil in začel gledati v sivo nebo, od koder so mu na oči in obraz padale nežne snežinke. Zopet je pogledal proti tlom, kjer je gosto sneženje na novo zasipalo skrunjeno snežno površino.
»Kot da bi gledal življenje. Najprej je otroška nedolžnost, potem pa vanj stopijo grobi škornji in to nedolžnost pomendrajo. A življenje je močnejše: zmeraj znova briše grobe sledi!«
Kot da bi se čutil krivega, je hitro, prav tipajoče, da ne bi nedolžno prirodo še bolj oskrunil, stopil v kuhinjo in si sredi poda otresel sneg. Ko se je urejal, in nato zakuril, da je vonj po borovi smoli zadišal po kuhinji in je od štedilnika začela prihajati domača toplota, se mu je razpoloženje vrnilo. Pogled skozi domače okno na sivo belo pokrajino, ki je sijala kot najlepša nevesta, ga je povsem pomiril in že je v ponvi zacvrčalo.
»Ocvrta jajca, kruh in čaj,« je pomislil na mladost.
Po zajtrku je znova naložil na ogenj in se odpravil po drva. Stopil je za vogal drvarnice in pogled mu je obstal na sivem stebru dima, ki se je valil z dimnika in ga je veter zvijal v nebo, dokler ni izginil v neznano.
»Kako lepo! Tega pa že res dolgo nisem doživel!«
Ko je v naročje nabiral drva, se je nenadoma spomnil:
»Danes je Božič! Kaj naj danes počnem?«
V mestu je bil ta dan, odkar je bil zopet dela prost in ni bilo treba iti v službo, zelo pust. Kot otrok je skupaj z očetom in materjo zmeraj na Božič šel v cerkev. Potem, ko je dobil državno službo in se je priženil v oficirsko družino, tega več potem ni nikdar storil, kajti vsi že malo bolj pomembni uslužbenci so se morali držati pravil, ki jih je narekovala oblast, in on ji je zvesto služil. Ob tej misli je začutil v sebi praznino in zdelo se mu je, da ga postaja sram.
»Grem v cerkev!«
Odvrgel je nabrana drva in odhitel v hišo. Lepo se je oblekel in si zavezal kravato:
»V tej hiši si še nikdar nisem nadel kravate,« je sproščeno pomislil.
Avto je rezal v belo praznino in s hriba je skozi sneženje gledal cerkveni stolp. Čim bliže je prihajal, tem bolj je postajal vznemirjen. Strahoma je stopil iz avtomobila in ljudje, ki so prihajali mimo, so ga pozdravljali. Poskušal je ostati čim bolj miren, zato je glasno odzdravljal. Nekateri, ki so ga prepoznali, so mu segali v roko in govorili »vesel Božič«, on pa je odgovarjal »hvala enako«. A pomena teh besed ni prepoznal, kajti glavna skrb, kako priti v cerkev, je bila še pred njim. Že se mu je zdelo, da bi bilo najbolje, če se obrne domov, pa je spoznal, da tega več ne more.
»Ljudje so me videli,« ga je zadrževalo.
S težkimi koraki je stopil skozi zadnja vhodna vrata, ki so vodila po bližnjici na kor in se napotil po stopnicah navzgor, ko je pred seboj zagledal Gabora, ki je očitno stopnice težko zmagal, zato se je ustavil in obrnil nazaj.
»Jože, tudi ti si prišel? Vesel Božič! Tvoji so tudi prišli?«
»Tudi tebi voščim, Jože! Ne, sam sem,« je zardel Jože. Na hrbtu je začutil mrzel pot.
»Malo sem moral počivati, ker mi v tej megli sapo jemlje. Pridi, bova skupaj sedala. Baba je spodaj, pri ženskah!«
Gaborove preproste besede so ga začele pomirjati:
»V redu! Idi naprej! Ne vem, kje ti sediš,« je naročil Gaborju.
Za Gaborom je stopil v klop in sedel, ko je opazil, da Gabor stoje moli. Rdečica mu je prekrila obraz in oči so bliskale naokrog, da bi instinktivno ugotovile, če je kdo opazil njegovo neprimerno vedenje. Hitro je vstal in tudi on sklenil roke tako kot Gabor.
»Norec! Kako sem mogel vse to pozabiti,« in ustnice so mu začele šepetati Oče naš.
Ravnokar je hotel sesti h Gaborju, ko je skozi prostor zarezal glas orgel. Kmalu se je oglasilo petje in Božja služba se je začela. Telo mu je postajalo vse bolj mirno. Od silnega napora je čutil veliko utrujenost. Zdelo se je, kot da dremlje, a je kmalu opazil, da duhovnikove besede, ki prihajajo sicer nekje od daleč, spremlja zelo pozorno. Kakor se je ura odmikala, vse bolj se je umirjal. Njegov pogled, ki je občasno ugotavljal, koliko ljudi ga gleda, in ali se jim ne zdi v tej hiši kot tujek, je postajal vse bolj miren.
Ko sta z Gaborom stopila iz cerkve, je ta dejal:
»Greš na pijačo? Baba pride za nama!«
Jože se je Gaborovega predloga zelo razveselil in stopila sta v gostilno. Prerinila sta se do šanka. Ob njem so že stali nekateri, ki so prišli iz cerkve, nekaj se jih je pa ob njem nacejalo že od jutra.
»Gabor, povej kaj boš pil! Jaz plačam,« je veselo zapovedal Jože.
Kmalu je prišla še Gaborova žena. Jože se je sedaj počutil povsem spremenjen. Razgovor, ki je tekel med njimi, ni imel prave vsebine, a čutil je, da se je zgodilo nekaj pomembnega.
»V taki družbi še nikdar nisem bil. In bil sem v cerkvi,« mu je šlo skozi misli.
»Jože, ti si z avtom! Naju odpelješ?«
Veselo so se naložili v vozilo. Ko sta Gaborova izstopila, je Jože dejal:
»Gabor, hvala ti!«
Gabor ga je začudeno pogledal, češ za kaj se mu Jože zahvaljuje, a je vseeno dejal:
»Ni za kaj! Hvala tudi tebi! Pa vesel Božič voščim!«
12
Jože je stal pri oknu, z rokami v žepu. Bil je povsem sproščen, nekako prazen. Opazoval je rumeno jutranjo svetlobo, ki je prihajala čez streho njegove hiše in zlatila sosedov skedenj; najprej streho, potem pa je že risala črto na steni, nakar je počasi, a vztrajno lezla preko bele poljane proti njemu. S premikanjem sončne svetlobe se je v neshojenem, srenastem snegu risalo tisočero biserov, ki so odsevali barvne lesketajoče se iskrice.
»Sonce vstaja. Nocoj je moralo biti res mrzlo,« si je zamrmral in se zagledal v čudovite ledene rože, ki so se čez noč izrisale na robovih stekel.
Zimski spokoj ga je navdajal s popolnim brezdeljem, zato se je spraševal, zakaj je pravzaprav ta teden sploh prišel domov.
»Če pa ne bi, bi se pa v mestu ves vikend spraševal, zakaj nisem šel,« se je razjezil nase.
Stopil je k štedilniku, v katerem so veselo prasketala borova drva in po vsej kuhinji je dišalo po domači toploti.
»Grem!«
S kuhinjskega obešalnika je snel bundo, na pragu je vzel leseno lopato, ki je bila pri hiši, odkar je pomnil in začel odmetavati pot k vaški gazi. Delo ga je prijetno ogrelo, pa tudi januarski sončni žarki so že začeli greti. Čeprav se je v srenu, ki se je ponoči potegnil čez precej debelo snežno odejo, lesketal še jutranji mraz, je dalo slutiti, da bo čez dan sonce sneg precej načelo.
Že je bil precej po vaški gazi navzdol, v spodnjemu koncu vasi. Prišel je do mesta, kjer se je gaz razcepila: na levo, navzgor, je vodila h Kalmanovim, naprej pa v spodnji konec. Tedaj je zaslišal, da je pri Kalmanu zacvilila svinja.
»Kalman ima koline!«
Ni takoj opazil, da mu je korak zavil v tej smeri. Misli so mu risale prizore iz njegove mladosti, ko se mu je zazdelo, da se izza Kalmanove hiše po gazi nekaj premika. Ker mu je sonce bleščalo, si je prislonil k čelu dlan in tedaj je zagledal nenavaden prizor: prestrašena svinja teče proti njemu in za seboj na štrangi vleče človeka.
V začetku ga je postalo strah, potem pa se mu prizor zdel vse bolj smešen.
»Svinja jim je ušla,« je takoj ugotovil in se postavil, da jo bo pomagal ujeti. Ko ga je svinja zagledala, se je ustavila, to pa je izkoristil mesar, se hitro pobral in zasoplo svinjo spretno vrgel na tla. Tudi Jože je pokleknil na njo in že je prihitel od hiše še eden. Cvilečo svinjo so potem vsi trije odvlekli nazaj na Kalmanovo dvorišče in kmalu je stekla kri.
»Tako me pa še nobena ni zdelala,« je malo v jezi in malo smeje povedal Erni.
»Fantje, zdaj vas pa bodo dali v zobe, ko vam je ušla,« se je pošaliti Jože in pogledal še zasneženega Ernija ter mu stisnil roko.
»Toda nisem je spustil, čeprav je vlekla kot žrebec!«
»Kje pa je gospodar,« je vprašal Jože.
»Že je trd. Silil je, da bo prijel prašiča za zadnjo, toda ko sem ravnokar hotel zabosti, je padel čez njega in svinja je šla. Najbrž ga je Treza pospravila v krpe,« je še dodal Erni. »Jože, najbolje bo, da ostaneš in mi pomagaš. Mali še ni tako spreten,« je pokazal na že povsem odraslega sina, »pa tudi Trezika ne bo imela nič proti, mislim.«
Jožetu ja ta »mislim« povedal vse, toda z nobeno potezo ni pokazal, da je razumel njen pomen.
»Jože, hvala Bogu, da si prišel. Kdo ve, kam bi svinja zbežala, če te ne bi sam Bog prinesel. Erni in Ernek ne bosta zmogla sama. Prosim, pomagaj nam pri kolinah.«
Jože je ostal in delo je lepo teklo. Svinja je že visela na dvoje, ko je Trezika, ki je veselo skakala okoli moških, ponudila žganje.
»Jože, enega,« je rekla iskrivo in se mu globoko zagledala v oči. Čez lice mu je šinila rdečica, kajti dogajanje je budno opazoval Erni.
»Trezika, spodobi se, da je prvi mesar,« je dejal Jože mirno.
»Kar daj, Jože! To je pa res vseeno,« je vzel kupico Erni in jo obrnil. Potem so natočili še enkrat, nato se je znova zadovoljno oglasila Trezika:
»To so mi danes zjutraj tetica dali. Pri nas žganje nima obstanka,« je potožila Trezika.
Sonce je bilo že precej visoko in Erni se je odločil, da bodo mesarsko mizo postavili kar na dvorišču. Prvo polovico je začel razkosavati in izpod ostrega noža so se risali lepi kosi mesa. Jože mu je pridržaval, fant pa je polagal meso v kad, ki je stala na trnacu.
»Ata, nekaj smrdi po dimu,« se je oglasil fant s trnaca.
»To je od tega, ko smo smodili svinjo,« je brezbrižno obrazložil Erni. Vsi štirje so se sukali okoli mize, ko je naenkrat zakričala Trezika:
»Naša mala iža je v dimu. Kalman gori!«
Prvi se je znašel Erni, odvrgel nož in začel kričati:
»S čikom je zaspal, bik pijani!«
Tudi ostali so začeli teči proti hiši, Erni pa je medtem že odprl vrata male hiše. Iz prostora je siknil dušeč dim in Erni se je pognal v notranjost. Naslednji trenutek se je že pojavil znova na vratih, s hrbtom naprej, in na prosto vlekel Kalmana. Vsi so ga pograbili in položili na tragle, kjer je prej ležal mrtev prašič in poskušali Kalmana zbuditi. Toda Kalman se ni premaknil. Treza je planila v obupen jok, Erni pa je zakričal:
»Jože, pokliči rešilca. Brž! Kalman se je zadušil!«
Jože je takoj ubogal, vzel telefon iz žepa in odtipkal številke. Potem so Kalmana umivali in čistili, toda Kalman se ni premaknil. Le občasno se je iz njega slišalo rahlo hropenje. Zavijanje sirene se je kmalu pojavilo in vas je vstala iz zimskega mrtvila. Zavese na oknih so se odgrinjale, pa tudi prvi obrazi so že gledali izza vogalov. Reševalca sta Kalmana hitro potisnila v vozilo in avto je izginil za vogalom.
Kmalu so se na dvorišču zbirali ljudje in Trezika je nenehno ponavljala, ihteč v predpasnik, nesrečni dogodek. Nekateri so pogledovali proti Jožetu.
»Jože, ti si tudi na kolinah? Prav je, saj si ti ujel prašiča,« je zbadljivo dejal Feri. Na nekaterih obrazih se je pojavil nasmešek, a je hitro izginil, saj situacija sedaj res ni bila za to primerna. Po tem, ko so si ljudje napasli radovednost, so se počasi razšli. Jože se je oddahnil:
»Tudi jaz grem!«
»Ne, Jože! Ostani! To moramo končati in pospraviti. Prašiču moraš vsak dan pogledati v gobec, preden zraste. Kalmanu mi ne moremo nič pomagati!«
Jože je ubogal in prašiča so spravili v red kot se spodobi. Trezika je naredila kosilo, toda beseda ni mogla steči. Čeprav je hotela biti družabna, ji je solza zmeraj znova zdrknila čez lice. Jožetu se je sedaj tako zasmilila, da bi jo najrajši objel. Čeprav je bila Trezika znana kot zelo dobra kuharica, jed nikomur ni prav teknila. Možje so se kmalu odpravili. Trezika je Erniju pod pazduho potisnila plastično vrečko in dejala:
»Erni, stokrat ti hvala. Malo mesa sem ti dala, da boste imeli jutri za kosilo!«
»Ah, nesrečna Trezika. Nič se ne boj, Kalman se bo zvlekel! Hvala!«
»Tudi tebi najlepša hvala. Vzemi, da si zvečer ocvreš,« je sedaj pomolila manjšo vrečko proti Jožetu in ga pogledala v oči.
»Oh, ti uboga Trezika,« je skozi solze zajecljal Jože, vzel vrečko in se hitro obrnil proti domu. Snežna gaz mu je poplesavala skozi solze, na hrbtu je pa ves čas čutil Trezikin pogled.
13
Po več letih je ta zima bila zopet tista prava zima: ponoči je pritisnil strupeni mraz, da so se na oknih delale ledene rože, podnevi je pa z vseh ledenih sveč, ki so po vsej dolžini streh visele kot obešene, kapljala snežnica v bisernih kapljicah. Slepeča sončna svetloba jih je spreminjala v barvne kristalčke in zdelo se je, da so zmeraj, ko so se razpršili v kristalno zvezdico, zazveneli. Čarobne barvne iskrice so pred očmi veselo poplesavale in v domišljiji ustvarjale mistični svet prijetne pravljice.
Jože je iz svoje kuhinje skozi okno opazoval zimsko pokrajino, ki je žarela v mrzli zimski svetlobi in pogled mu je potoval po nedotaknjeni, od sonca obsijani snežni belini proti Gorenjim, do katerih je vodila lepo odmetana snežna gaz. Sonce jo je že dodobra načelo in rjavkasta trava je kazala znake pomladanskega prebujanja.
»Res bo kmalu pomlad! Kako čas teče! Dobro, da sem prišel. Kdo ve, če mesto ni zopet zavito v meglo. Pa tudi če ni, tam take pravljice ni mogoče videti!«
Tok njegovih misli se je vedno znova vračal v njegov mestni dom. Z ženo sta se zopet sprla. Po vsej sili je hotela v gore, smučat, a njemu se je to zdelo zmeraj trapasto.
»Vikend zapraviti za kaj takega! Malomeščansko!«
Zavedal se je, da se do nje res ne vede pošteno, toda tako zelo sta se razlikovala, da je prepad med njima postajal zmeraj globlji. Kakor bolj se mu je bližala upokojitev, toliko bolj ga je vleklo sem, med ta pozabljen svet.
»Kaj bova pravzaprav midva …«
Moreče misli mu je prekinilo otresanje čevljev na trnacu, že v naslednjem hipu pa so se odprla kuhinjska vrata.
»Lepo od tebe, Jože, da si spet doma,« je pozdravil Erni. »Grdi mraz je pritisnil. Tvoj štedilnik pa dobro greje,« je nadaljeval, medtem ko si je zadovoljno grel roke nad vročo ploščo.
»Ta štedilnik je res zlata vreden. A mraz bo kmalu vzela pomlad in zopet nam bo vroče,« je bil vesel obiska Jože. Stopil je do kredence in vzel kozarca ter na mizo postavil steklenico. Nazdravila sta in Erni je zadovoljno ugotovil:
»Res je ostra! Kje dobiš tako dobro slivovko?«
»Zmeraj jo kupim pri prijateljevem očetu. Tudi on, ta moj prijatelj, je iz naših krajev in tudi njega je vzelo mesto. Njegov oče živi sedaj sam, ker mu je lani umrla žena, a žganje še zmeraj kuha.«
Besede so tekle in že sta nekajkrat nazdravila, ko je Erni vprašal:
»Ti veš, kaj je jutri?«
»Nedelja!”
»To že. Je pa tudi svečnica. In na ta dan je Karolina!«
»Pa kaj,« je vprašal Jože, ker se mu je Ernijevo nakladanje zdelo že skrivnostno..
»Zato sem tudi prišel k tebi. Mi smo botrina in vsako leto gremo pozdravljat. Pridi tudi ti pozdravit našo botro!«
»Pameten bodi, Erni. Mi tja nismo nikdar šli pozdravljat. Veš, da me ni nihče niti vabil!«
»Za god se ne vabi! Sicer sem te pa jaz povabil! Najavil sem te pa že tudi botri. Torej se vidimo,« je izpraznil kozarček in zaloputnil vrata.
Jože je kot zmeden korakal po hiši. Lina, kot so rekli, Švelovi Karolini, je vsako leto zares na veliko praznovala svoj god in domači so to vzeli kot družinski praznik. Takrat so imeli ponavadi koline in sosed je tam bil glavni. Pri njih še zmeraj dobro gospodarijo, kajti pri hiši je zdaj že nekaj časa zet. Še z mladosti se je spominjal, da je bil pri njih večkrat, saj so si pri njih zmeraj posojali bint.
»Tudi stara sta bila zmeraj prijazna z mano!«
Na vas je legel večer in žarnice so metale skozi okna dolge svetlobe. Pred Švelovimi vrati se je Jože kljub temu, da se je odločil sprejeti povabilo, še obotavljal, a je takrat stopil iz hiše Erni:
»Kot da bi slutil. Vstopi! Smo te že čakali.«
Sprejem je bil prisrčen in začetna trema je hitro minila. Nazdravili so in na mizi je zadišal sveže pečen svinjski hrbet. Zares so dobro jedli in pili. Vsem se je zatikalo in tudi veke so postajale težke. Lina in njen mož sta bila zelo vesela, saj jim je Jože popestril večer. Kaj vse jim je moral povedati o sebi! Vprašali so ga tudi po ženi, a je kratko odgovoril, da pač ni hotela priti. Ker je vsem bilo znano, da se ne razumeta prav dobro, ga s tem niso več nadlegovali, le stari Števan, Linin sosed, ki ga je vas zmeraj poznala kot enega izmed glavnih, in je tudi danes bil glavni mesar, ga je nenehno drezal. Ker je Jožetu bilo že vsega dovolj, je vstal, da bi se zahvalil in poslovil, a ga je Števan odločno potegnil za rokav in znova zalepil na sedež:
»Kam se ti mudi, Jože, saj te doma ne čaka žena! Ona je za sebe že znala poskrbeti!«
V kuhinji, v kateri je težki zrak še komaj valovil, tako je bil napit s hlapi masti, začimb, klitona in šmarnice, je nastala mrtva tišina. Jože je zopet hotel vstati, da bi odšel, toda sedaj je zet, ki je že precej časa zdravil svojo pijano glavo na mizi, nevede, kaj se je v resnici zgodilo, prilepil Jožeta zopet na stol. Velike, od pijanosti krvave oči so se zarezale v njega in zgrabil ga je za ovratnik:
»Taki kot ste vi, nam že celo večnost žrete naš težko pridelani kruh! Gospoda, ah, ne, tovariši! Vi…,« je hotel nadaljevati, toda sedaj je zeta prijel za vrat Števan, tako da se je pri tem polilo po mizi, steklenica pa je padla na tla:
»Kaj si ti hotel povedati s temi »tovariši«?«
Zet je spustil Jožeta in zagrabil za roke Števana, ki ga je sedaj držal za srajco, tako da je ta moral počasi popuščati, in začel kričati v Števana, da so mu v obraz letele sline:
»Kaj boš pa ti, Števan! Tvoji tovariši in ti z njimi ste svoje opravili. Mojega očeta si ovadil za nič in ga dal zapreti, da si se potem lahko polastil naše njive! Toda zdaj je z vami konec! Svojo pokojnino pa si zaslužil tako, da si Rusom z vagonov kradel platno, ki so ga bogve kje pokradli, domače ljudi pa ovajal!«
Jože je hitro smuknil iz hiše in se napotil po cesti navzgor, a je zaslišal za seboj korake:
»Jože, počakaj!«
Števan je zasopel prihitel do njega in vzburjeno dejal:
»Pijandura! Uboga Lina si ni zaslužila takšnega zeta! Če bi bili oni časi, bi …«
»Števan, rajši bodite tiho!«
»Kaj boš zdaj govoril! Ti si tudi naš!«
Oba sta obmolknila. Jožetu je sedaj postalo jasno tisto, s čimer se je dolgo ukvarjal. Čez kratek čas je bolj sam sebi dejal:
»Vsak mora svoj čas nositi s seboj in ne more se ga znebiti, pa čeprav bi se ga srčno rad.«
Gluha noč je padla na njiju kot težki kamen. Počasi sta se obrnila vsak v svojo smer in čevlji so škripajoče rezali v zmrznjen sneg.
14
Jože je po kuhinji štel korake in ni si znal razlagati nemira, ki je bil to jutro v njem. Zmeraj bolj je čutil, da bi sedaj, v teh letih, že moral nekje obstati. Čeprav tukaj, kjer je bil njegov dom iz mladosti, ni imel prav nič početi, posebej sedaj ne, ko se zima še ni prevesila v pomlad in je sneg še trdno zmrznjen ležal vsenaokrog, tako da ljudje kljub poznemu času niso mogli na polja, je vseeno zopet, že nič kolikokrat znova prevozil to dolgočasno razdaljo od mesta sem, da bi vikend preživel doma.
»Doma!«
Vprašanje pomena te besede ga je zmeraj bolj obremenjevalo. Ali je doma tukaj, kjer je preživel mladost in kjer so bili nekoč vsi njegovi, ali pa tam, daleč, kjer ima dom on in njegova družina in kjer hodijo v službo in v šolo? Ko je bil v službi, mu je rutinsko delo delo prav dobro, saj se mu je poznalo, da leta prihajajo in je bil z njim zmeraj bolj zadovoljen, saj od njega ni zahtevalo nobenega večjega napora. Ustaljeni ritem mesta med službo in domom, in otroka v šoli, mu je zagotavljalo povsem brezskrbno življenje vse do konca. Nekako je tudi čutil, da je bil do sedaj premalo pozoren do žene in otrok in se ni niti prav dobro zavedal, kdaj so ta leta odšla.
»To so bila brezskrbna, prazna leta!«
Ko pa je prihajal konec tedna, je že slutil, da ga bo neznana sila zopet pognala na pot.
»Domov!«
Koraki po kuhinji so enakomerno odganjali čas in misli so mu blodile po svojem mestnem domu. Žena tudi sedaj ni hotela z njim, pa tudi otroka nista kazala nobenega veselja za to. Glede tega so se nenehno prepirali.
»Čim starejša postajata, tem bolj mestna sta,« se je v mislih hudoval na otroka.
Ne da bil svoje raztresene misli vsaj malo uredil, je oblekel suknjo in njegov avto je že rezal zasnežen kolovoz proti glavni cesti. Pred njo se je ustavil, vklopil levi smernik, a po kratkem postanku je zavil na desno.
»Kam pa grem?«
Vozil je zmeraj bolj počasi in že ga je prehitelo nekaj vozil, ko je avto usmeril na levo in parkiral na gostilniškem dvorišču.
»Tako je! Tu je nekaj ljudi,« je v neznanem pričakovanju stopil po stopnicah navzgor in odprl umazana vrata. Vanj je udarila zatohla mešanica osladnih alkoholnih hlapov, umazanije in postanega cigaretnega dima. Vsi trije obrazi, ki so viseli na šanku ob vratih, so s svojimi izbuljenimi očmi zazijali v njega kot v prikazen, a se jim je obraz že v naslednjem trenutku raztegnil v smeh, kajti nenavadni gostilniški gost bi jim lahko lepo popestril njihovo ubijanje časa.
Jožetu je takoj, ko je vstopil, bilo žal, da se je odločil za tako nespameten obisk, toda nazaj več ni bilo poti. Vrnil je nasmeh in hotel stopiti mimo, a ga je eden potegnil za rokav in režeče dejal:
»Jože, pristopi! Kaj piješ? Julka, daj Jožetu špricer!«
Obrazi pri šanku so se ob tej duhovitosti glasno zarežali, Jožetu pa se je pogled ustavil na debelih nogah priletne krčmarice. Pretesno krilo ji je zlezlo daleč previsoko, iz raztrganih najlonk pa so ji nabuhlo gledale dlakave zaplate bele kože. Leno je obrnila karte na mizo, kjer sta s svojim kartaškim kolegom očitno igrala šnops in svoj čik ugasnila v prepoln pepelnik ter se počasi odpravila za šank.
»Izvolite, gospod,« je z narejeno prijaznostjo uprla kolobarjaste, s krvavimi žilicami prepredene oči v Jožeta in pri tem vanj zasijala s široko rjavo protezo ter se hkrati globoko nagnila na šank, da so ji že itak debele prsi v tesnem dekolteju nabrekle kot da bi hotele izstopiti in položila Jožetov špricer na šank.
»Hvala! Bom kar tjale sedel. Gospa, natočite tudi gospodom,« je zapovedal Jože in vzel svoj špricer ter se odpravil k bolj oddaljeni mizi.
»Prav imenitnega gospoda si dobila v goste, Julka,« se je zaslišal hripavi glas izza Jožeta.
»Kalman, tiho bodi! Izpij, pa idi domov! Tukaj ne boš vznemirjal gostov!«
»Kje pa! Jaz, pa vznemirjal,” je že stal ob Jožetovi mizi Kalman. »Saj ne boš imel proti, če prisedem. Saj sva pa vendar skoraj soseda!«
»Kar sedi, Kalman! Kaj piješ,” je vznemirjeno vprašal Jože in pogled mu je zletel po zmečkani kapi prek bele srajce, ki je bila nemarno razpeta, njegova še kar nova bunda pa je visela z njega kot omelo.
»Torej je Kalman že v redu. V bolnišnici so ga hitro uredili,« so mu skozi misli švigali nedavni dogodki.
»Pa prav na njega sem moral naleteti v tej zanikrni luknji,« je nadaljeval z mislimi. »Čim prej od tod!«
Hitro je naredil načrt za pobeg, zato je prijel kozarec in izpil ter zaklical:
»Gospa, prinesite še Kalmanu, pa plačam! Vse!«
Krčmarica je, zavedajoč se pogledov s šanka, ustaljene poti ponovila v svojem počasnem in izzivalnem ritmu kot ritual in se je znova globoko nagnila nad Jožeta:
»Izvolite, gospod!«
Jože je hitro uredil plačilo in hotel vstati, a ga je Kalman potisnil nazaj na sedež.
»Jože, ugani, kje sem danes bil?«
»Ne vem, Kalman!«
»Letos je deset let, odkar mi je umrla mati. Za pridigo sem dal! Ti si kdaj za svoje starše to storil?«
»Pravzaprav, neee,« je zategnil Jože.
»Saj vem da ne! Takšni kot si ti, se cerkve bojijo!«
Jožetu je zavrelo, vendar na zunaj tega ni hotel pokazati. Edina želja mu je bila, kako zbežati iz tega pekla. Previdno je vstal, a je bil Kalman zopet hitrejši in ga znova potegnil za rokav:
»Čakaj, no! Saj pa tebe doma nihče ne čaka!«
“Kalman, tebe tudi ne! Morda bolj koga drugega,« je priletelo od šanka.
Pijane Kalmanove oči so se počasi usmerile proti šanku in iz njih so začele leteti žareče iskre:
»Ti pa tukaj nimaš besede! Rajši se vprašaj, zakaj si pijandura? Naj ti jaz povem, zakaj? Zato, ker si se zmeraj bal žensk. Katera pa bi imela tako drevo,” se je zmagoslavno zarežal proti šanku Kalman.
Obrazi so sedaj kot eden obrnili svoj srditi pogled proti Kalmanu. Jože je slutil, da bo nevihta, zato je hotel ponovno vstati, a je tedaj že priletelo:
»Ti pa rogove nosiš in niti ne veš, da ti šogor pijačo plačuje!«
Zdelo se je, da se je Kalman v trenutku streznil, kajti vstal je tako hitro, da so se kozarci na mizi prevrnili. Zavrtel je glavo proti Jožetu in Jože je odskočil, ker je mislil, da ga bo Kalman udaril. Ta pa je le z belim pogledal, z laktom zbrisal vsebino mize v Jožeta, nato pa zdrvel iz gostilne.
Obrazi so v vsesplošnem zadovoljstvu nazdravili, nato pa je priletelo v Jožeta:
»Gospod, Kalman je bil danes zadnjič v cerkvi. Odslej boste morali hoditi namesto njega vi,« se je oglasil prvi. Druga dva sta široko razpotegnila redke črvive zobe, ki so gledali izza umazanih kocin neobritih obrazov kot čekani v širok nasmeh, nato so se pa vsi zazrli v Jožeta, ki je ves moker stal ob mizi kot vkopan. Po telesu so mu začeli lesti mravljinci. Malo se je otresel in se previdno odpravil proti vratom. Obrazi so odstopili, on pa je nemo stopal mimo, pričakujoč, da bo zdaj zdaj udarilo po njem. Toda ni se zgodilo nič in za sabo je zaprl rešilna vrata. Skočil je v avto in hitro zavil na cesto. Niti opazil ni, da se mu je trobeče vozilo komaj izognilo, kajti začele so ga preganjati hude slutnje:
»Gospod, Kalman je bil danes zadnjič … Gospod, Kalman je bil danes zadnjič …«
15
Avto je, zibaje se in nekam neodločno, drsel po poti navzgor; kot da bi ga bilo sram, ker je že dolgo ni prevozil. Trava je pot precej zarasla in slišalo se je, kako šumi pod podvozjem Jožetovega vozila.
»Nihče se ni tukaj vozil,« je ugotavljal. »Nazadnje, ko sem odhajal, je bil še sneg.«
Pogled mu je drsel po sveže cvetočem travniku, po marjeticah in raznobarvnem cvetju, ki je krasilo zlato zeleno travo in se nastavljalo visokemu pomladnemu soncu ter vabilo čebele, da so ga obletavale in se sladile v njegovih nedrjih.
Tudi sedaj skorajda ne bi prišel, kajti zdelo se je, da se je z družino znova ujel in da med njimi ponovno vlada harmonija. Morda ga je v mestu tako dolgo zadrževal tudi neljubi dogodek, ki se mu je nazadnje pripetil v gostilni. Čeprav je zoprno misel nenehno tlačil v notranjost, mu je od tam nenehno odzvanjala:
»Gospod, Kalman je bil danes zadnjič …«
Ko je vozilo ustavil pod domačo češnjo, odeto v en sam bel cvet kot da bi gledal nevesto, in izstopil iz vozila, je vonj po sveži pomladni prirodi, tako domače poznani iz njegovih mladostnih dni, zavel skozi vsa njegova čutila. Čudil se je, da se ob tej svežini ne more dovolj sprostiti. Misli so mu nenehno uhajale enkrat h Kalmanu, pa drugič spet nazaj k njegovi družini. Hotel se je zbrati in kar čutil je potrebo, da mora stvari nekako postaviti na mesto.
»Toda kako naj uredim vse to neskladje,” je nemočno zamrmral in znova hotel sesti v vozilo, ko se je nekje izza strehe oglasilo:
»Gru, gru …«
»Grlice! So se me zbale ali so me prišle pozdravit?«
Dvom, ta nenehni dvom, je postal še močnejši.
»Ubadam se z malenkostmi. Toliko kilometrov sem prevozil, ne da bi pogledal noter. Moram misliti … ustvarjalno,« je zadnjo besedo povedal že zelo glasno in se hkrati nasmehnil:
»Ustvarjalno! To nenehno zahtevam od svojih podrejenih v službi. In hudič me še tukaj preganja!«
Odklenil je in kmalu je stal znova na pragu, preoblečen. Videlo se mu je, da ga vleče ven. Res je takoj zavil mimo drvarnice na vaško pot. Rosa, ki se je v senci zadrževala ponavadi zelo dolgo, mu je ovlažila obuvalo. Čutil je njen prijeten hlad in se spomnil otroških dni:
»Včasih smo tukaj letali bosi.«
Koraki so odstirali svežo travo, ki je preraščala tisto iz lanskega leta, kajti te poti več nihče ni kosil. Le traktorji, ki so redko ropotali tukaj k svojim njivam, so preprečevali, da je ni zaraslo grmovje. Pot se je rahlo vzpenjala in je vodila h goricam.
»Gorice! Bile so! Toda kdo jih še reže in kopa?«
Spomnil se je, kako so vsako pomlad z lopatami obračali težko ilovnato zemljo, delali prečne brazde in jih nato polnili s hlevskim gnojem. Gnoj so sproti zastirali z zemljo.
»Zdaj je težko, ko pa bomo imeli dobro bratvo, pa bomo veseli,« se je spominjal dedkovih besed.
»Takrat sem na rokah zmeraj dobil krvave žulje. Toda ko sem odšel, mi je tudi to manjkalo,« se je spominjal. »Dedek je res bil človek. Kako neopazno je odganjal tegobe tedanjega življenja.«
Suh, bolj majhen kot velik, zmeraj z mastnim klobukom na glavi in v trikotnik obrnjenim temnomodrim predpasnikom, se je rahlo smejal izpod sivih, skrbno pristriženih brkov, in ni bilo človeka, ki bi se mogel upreti njegovi dobrodušnosti.
»Jože, učiš se dobro. V šolo greš! Na zemlji ni mogoče preživeti, kajti vse nam poberejo!«
Polomljen križ na zapuščenem grobu, ki se je nenadoma pojavil pred njim, ga je zdramil:
»Pravzaprav ne vem, če sem hotel iti na pokopališče,« mu je šlo skozi misli. Stopal je mimo znanih grobov in se ustavil pri domačih. Na marmornatih spomenikih je gledal podobe očeta, matere, babice in dedka:
»To so moji! Dedek je res bil tak! Grobova bo potrebno urediti,« mu je govoril pogled na razmetane izgorele sveče, ki jih je prevrnil zimski veter, in na ovenelo ikebano, ki je bila tukaj še od prvega novembra. Hitro je začel pospravljati in bil je jezen, da se tega ni že prej spomnil. Ponekod so bili grobovi lepo urejeni, nekateri pa še to leto niso bili dotaknjeni.
Tedaj mu je pogled pritegnil nov grob, še visoko naložen z ovenelimi venci. Pristopil je in ko je prebral napis iz zlatih črk na novem, lepo polakiranem lesenem križu, je osupnil:
»Kalman!«
Pred njim so zaplesali prizori iz gostilne …
»Kako so vedeli? Te barabe! Kaj je bilo s Kalmanom? Kdaj…«
Ni vedel, koliko časa je poteklo, a zmedene misli so se začele ponovno urejati, ko je za njim reklo s slabotnim glasom:
»Tukaj počiva moj Kalman, Jože.«
Kot bi zarezal v prazen prostor, ga je glas znova postavil na noge in sunkovito se je obrnil. Pred seboj je zagledal v umazan predpasnik in postrani potisnjeno črno ruto odeto Treziko. Stal je kot kamen in zrl v njo, ona pa je nadaljevala s slabotnim glasom:
»Takrat, ko sta bila v gostilni … je prišel domov … in se zaprl v sobo. Bog ve, kje je imel skrito žganje, toda tako se je napil, da je umrl kar na postelji. Steklenica je ležala ob njem, na postelji. Našla sem ga zvečer, ko sem prišla iz hleva,« je začela hlipati.
Jože ni vedel, kaj naj stori. V njem je naraščal obup in z njim je naraščal občutek krivde:
»Jaz sem kriv! Za vse! Za Kalmana, za Treziko, za mojo družino … za vse,« mu je glodalo v glavi.
Trezika pa je stopila korak bliže in se mu zagledala v oči:
»Zdaj sem sama in nimam nič. Predvsem pa me je sedaj nadvse strah. Ponoči strmim v strop in zmedene misli se mi kotalijo kot velika kolesa.«
Jože jo je odločno prijel za roke in jih razklenil. Stisnil ji je dlani in oči so poiskale oči. V njenih je žarela samo ena prošnja in Jože drhteče zahlipal:
»Trezika, jaz sem se odločil! Ne grem več nazaj! Ostal bom doma!«