Moja rojstna hiša
Še je tam.
Na sredini mojega spomina.
Ranjena in umira.
Zavržena je in grda.
Čaka na svoj konec.
A rablja ni.
Že je hotel priti,
a je najbrž pozabil.
Priti.
A hodi in jemlje.
Jemlje spomine časa.
Zakaj še ni prišel ponjo?
Najbrž čaka,
da najprej umre spomin.
A spomin je nesmrten.
Zato čaka,
da sama razpade,
ta moja rojstna hiša.