Kalipso

 

Na sejem se koza ne bi podala,

če ne bi je tjakaj gnali na vrvi,

vodili čez potok jo žejno po brvi.

 

Mladenca Kalipso ne bi držala,

da mlado meso bi znova skušála,

če ne bi ji duša nasilna gorela,

če smola nad ognjem ne bi bedela.

 

Kozi spustili so kri za daritev,

klicáli bogovom očeta vrnitev.

Žrtve so padale v morju življenja

in snubci plesali so kólo hropenja.

Kaj je želela pred koncem še koza izreči,

nihče ni izvedel, ker moral je čas še preteči.

 

Čarna je želja ljubezni očetove duše,

ki čaka na sina časa daljave, do ruše.

Kalipso je v morju hotenja lebdela

in Odiséja v ogenj žareči odvéla;

naj v siju svetlobe poišče si dragega sina,

saj kozja daritev toplote sta up in vrlina.

 

Nazaj