Glas tišine
Glas tišine se podi po zraku,
zven globine se vrti v fraku.
Gluhi gluhega posluša,
moder modrega preskuša.
Vara ga, tako ga skuša,
prazna njêgova je duša.
Meglo seje, malo žanje. Suha
noč je v močvirju gluha.
Voda motno se svetlika,
gluhi zven ga k sebi vleče,
majhna je podobe slika,
hrope, težko nosi tovor sreče.
Nič ga ne premakne, nič ne sluti,
le tovori svoj spomin naduti.